TFL Vsebine / Bibliografski podatki strokovnih člankov

ODLOG IZVRŠBE NA PREDLOG DOLŽNIKA PO 1. TOČKI 1. ODSTAVKA 63. ČLENA
ZIP (Opomba: Zakon o izvršilnem postopku, Ur.l. SFRJ, št. 20/78 -
20/90)
Postopek izvršbe se praviloma uvede na predlog upnika in samo
izjemoma po uradni dolžnosti, kadar to izrecno določa zakon (1. in 2.
odstavek 2. člena ZIP). Potem ko sodišče dovoli izvršbo, vodi naprej
postopek po uradni dolžnosti, dokler upnik ni poplačan oziroma dokler
se izvršba iz katerega koli razloga ne ustavi. V izvršilnem postopku
se ne uporabljajo določbe o mirovanju postopka. Tudi če nobena od
strank ne pride na narok, sodišče nadaljuje s postopkom (glej 5.
odstavek 26. člena ZIP). Vendar pa lahko pride do zastoja tudi v
izvršilnem postopku. Zastoj dosežemo z uporabo institutov odloga
izvršbe (63. - 67. člen ZIP) in prekinitve postopka (31. člen ZIP).
Stranke in celo tretji lahko vplivajo na potek izvršilnega postopka
tako, da predlagajo odlog izvršbe. Sodišče samo pa ne more brez
ustreznega predloga odložiti izvršbe, razen če so podani razlogi, ki
po zakonu pripeljejo do odloga (npr. 2. odstavek 177. člena ZIP).
(Jasno je, da pri delu sodišč prihaja tudi do dejanskih zastojev z
izvršbo, čeprav niso izpolnjene predpostavke za odlog, kar pa ne sodi
v obravnavano temo.) Odlog izvršbe je torej izjema v izvršilnem
postopku, za katerega je značilno, da sta še posebej poudarjena
načelo sodnega vodenja postopka ter načelo ekonomičnosti, hitrosti in
vrstnega reda postopanja (10. člen ZIP).
Odlog izvršbe je podoben prekinitvi postopka, nekateri pa ga
primerjajo tudi z mirovanjem postopka. Vsi ti procesni instituti
namreč povzročijo zastoj postopka in preprečujejo nadaljnja procesna
dejanja. Učinki odloga izvršbe so enaki učinkom prekinitve postopka
pa zakonu o pravdnem postopku. ZIP je zelo skromen v določbah o
učinkih odloga, obširneje se ukvarja le s predpostavkami za odlog in
s trajanjem odloga. V času odloga izvršbe:
- pride do prekinitve teka zakonskih in sodnih rokov;
- sodišče ne sme opravljati nadaljnjih izvršilnih dejanj;
- procesna dejanja ene stranke nimajo učinka proti nasprotni
stranki.
Vse te posledice nastopijo potem, ko postane sklep o odlogu izvršbe
pravnomočen. Izjema je določena v 4. odstavku 66. člena ZIP, ki
dopušča sodišču, da opravi do pravnomočnosti sklepa o predlogu za
odlog le tista izvršilna dejanja, ki nimajo za posledico, da bi odlog
izvršbe izgubil svoj smisel.
Sodišče lahko odloži izvršbo popolnoma ali deloma, odvisno od tega,
kako je sestavljen predlog za odlog izvršbe. Najbrž pa ni ovir, da
sodišče predlogu za odlog izvršbe samo delno ugodi, če oceni, da
predloga za odlog ne more v celoti sprejeti. V tistem delu, v katerem
izvršba ni odložena, jo je treba izvesti brez zastojev.
Če sodišče ugodi predlogu za odlog izvršbe, mora navesti čas, za
katerega se izvršba odlaga (66. člen ZIP). Postopek izvršbe pa
nadaljuje po uradni dolžnosti, ko izteče čas, za katerega je bila
odložena (67. člen ZIP).
Odločanje o predlogu dolžnika za odlog izvršbe.
Zakon ne določa podrobneje postopka za odločanje o predlogu za odlog
izvršbe. Zato je od ocene sodišča odvisno, ali bo predlog dolžnika
vročilo upniku in mu naložilo, da v primerno kratkem roku nanj
odgovori, ali pa bo določilo narok. O predlogu za odlog izvršbe pa
lahko odloči, ne da bi ga sploh vročilo upniku in (ali) opravilo
narok. V takem primeru sodišče presoja zgolj na podlagi podatkov
spisa in pismenih dokazov, na katere se je dolžnik skliceval v
predlogu. Ko sodišče odloča o predlogu za odlog, ki ga je dal
dolžnik, mora upoštevati interese obeh strank. Ni namreč možno mimo
interesa upnika, da čim prej izterja, kar mu gre po izvršilnem
naslovu in da kasneje zaradi odloga, z izterjavo nima zapletov in
težav. Sodišče zato ne bi smelo ugoditi predlogu dolžnika za odlog
izvršbe v primeru, če bi kazalo, da bo upnik z odlogom pretrpel
znatnejšo škodo in če bi mu s tem nastala nevarnost za realizacijo
terjatve. V takem primeru lahko sodišče odloži izvršbo s tem, da kot
pogoj naloži dolžniku, da položi varščino (kot to dopušča 3. odstavek
63. člena ZIP) - in to v približni vrednosti, za katero bi upniku
lahko nastala škoda - torej tudi do višine upnikove terjatve.
Navedeno kaže, da je smotrno pridobiti mnenje upnika o predlogu
dolžnika za odlog izvršbe v primeru, če so sicer podani pogoji za
odlog izvršbe na strani dolžnika.
Primeri, ko ima dolžnik možnost zahtevati odlog izvršbe, v ZIP niso
taksativno našteti. Poleg devetih primerov, ki jih zajema 1. odstavek
63. člena ZIP, vsebuje 2. odstavek še vse druge primere, ko so za
odlog podani posebno upravičeni razlogi. Tudi pri teh mora dolžnik
izkazati za verjetno, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo. Odlog
izvršbe se pogosto zahteva zaradi tega, ker je dolžnik (lahko pa tudi
državni tožilec) proti izvršilnemu naslovu vložil izredno pravno
sredstvo. Po določilu 1. točke 1. odstavka 63. člena ZIP sodišče
odloži na predlog dolžnika popolnoma ali deloma izvršbo:
- če dolžnik izkaže za verjetno, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo
škodo, in
- če je zoper odločbo, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba,
vloženo izredno pravno sredstvo.
Torej sta za odlog izvršbe v takem primeru potrebna hkrati dva pogoja
- vloženo izredno pravno sredstvo in izkazana možnost nastanka
znatnejše škode. Dokaj jasna določba je doslej zahtevala že vrsto
pojasnjevanj in jo zato povzema večina objavljenih stališč sodne
prakse (Opomba: Tako npr. tudi v Poročilu o sodni praksi VSS 3/79,
str. 31), ki se nanašajo na odlog izvršbe.
V zvezi s tem se v sodni praksi (in zato tudi v teoriji) pojavljata
še dva sklopa med seboj sicer povezanih vprašanj. Odgovori nanju pa
so marsikdaj nasprotujoči, kot npr. v izvršilni zadevi, ki jo je pred
kratkim obravnavalo Višje sodišče v Ljubljani (Opomba: Sklep
Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr.št. Ig
120/94-12 z dne 1.3.1994 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v
Ljubljani opr.št. Cpg 721/94 z dne 2.6.1994). Prvo vprašanje, ki se
je v tem primeru zastavilo, se nanaša na pojem "znatnejša škoda", in
drugo ali sme (mora) izvršilno sodišče ocenjevati utemeljenost
vloženega izrednega pravnega sredstva.
"Znatnejša škoda"
Zakon ne določa, kaj pomeni izraz znatnejša škoda, ker je to pravni
standard, ki mu mora dati vsebino sodišče s svojo oceno. Definirati
jo je potrebno v vsakem konkretnem primeru in oceniti:
- kakšna in kolikšna škoda bi nastala dolžniku, če bi se
pokazalo, da izvedba izvršbe ni (bila) utemeljena,
- ali obstojijo možnosti za učinkovito restitucijo,
- kakšno je premoženjsko stanje dolžnika na eni strani in
- za kakšno vrsto in višino terjatve, ki se izterjuje, gre na
drugi strani.
Sodišče mora na podlagi vseh okoliščin posameznega primera
ugotavljati v vsakem primeru posebej obstoj te predpostavke. Pod
škodo je seveda treba razumeti ne le premoženjsko ampak tudi
nepremoženjsko škodo. Od konkretnega primera je odvisno, ali bo
dolžnik z izvršbo res utrpel znatnejšo škodo - zato mora dolžnik
izkazati verjetnost nastale škode s tem, da predloži ustrezne dokaze.
Pri tem ni treba, da bi dolžnik z morebitno zavrnitvijo predloga za
odlog izvršbe pretrpel nenadomestljivo oz. težko nadomestljivo škodo.
V sodni praksi se omenja stališče (Opomba: Stališče je citirano v
delu I. Crnić in V. Grubić: Izvršni postupak u praksi, Informator,
Zagreb 1993, str. 98, tč. 7), da naj bi znatnejšo škodo po 63. členu
ZIP pomenil večji znesek in obstoj okoliščin, ki kažejo, da dolžnik
verjetno ne bi mogel dobiti vrnjenega izplačanega zneska. Glede
dokaza o nastopu znatnejše škode, zadostuje stopnja verjetnosti.
V že omenjeni izvršilni zadevi je dolžnik med drugim zatrjeval, da
naj bi mu znatnejša škoda nastajala že s tem, ker je SDK - po prejemu
obvestila sodišča o predlogu za odlog - prenesla sredstva z
dolžnikovega žiro računa na prehodni račun in s tem povzročila
blokado dolžnikovega žiro računa. Dolžnik zato ni mogel več poslovati
in mu je začela nastajati škoda.
Sodišče te vrste škode ni štelo za škodo, pred katero zakon varuje
dolžnika, čeprav ni dvomilo, da dolžniku zaradi blokade žiro računa
dejansko nastaja že celo nenadomestljiva škoda. Menilo je, da bi
dolžnik moral na obstoj obveznosti iz pravnomočnega izvršilnega
naslova računati in jo upoštevati tako kot vse ostale obveznosti, za
katere pravi, da jih zaradi blokade ne more izpolniti. Obveznost iz
izvršilnega naslova je bila dolžniku znana dalj časa, saj do izvršbe
mine običajno več časa, kot znaša paricijski rok. V tem času bi moral
poskrbeti za finančna sredstva, da bi se izognil kasnejši blokadi
žiro računa. Torej ni vzrok za nastanek škode v tem, da ne more
razpolagati s sredstvi, ki jih začasno zadržuje SDK, temveč dejstvo,
da očitno nima dovolj denarja za poravnavo vseh svojih obveznosti.
Slabo finančno stanje dolžnika, ki mu zaradi predlagane izvršbe grozi
finančni polom, torej ni samo zase razlog, ki bi utemeljeval
znatnejšo škodo. Je kvečjemu opozorilni znak za upnika, da je
realizacija njegove terjatve v nevarnosti.
Končno bi lahko sodišče odločilo na podlagi 3. odstavka 63. člena
ZIP, da se izvršba odloži pod pogojem, če dolžnik položi varščino v
enakem znesku, kot je upnikova terjatev. Vendar tega pogoja torej,
očitno, dolžnik finančno tudi ne bi zmogel. Dolžnik bi moral hkrati s
svojim slabim finančnim stanjem izkazati še nevarnost, da ne bo mogel
izterjati spornega zneska od upnika, za primer, da bi z izrednim
pravnim sredstvom uspel. Te nevarnosti pa ni izkazal.
Ocena utemeljenosti izrednega pravnega sredstva
Vendar pa je sodišče vseeno odložilo izvršbo, potem ko je ugotovilo,
da je dolžnik vložil izredno pravno sredstvo. Pri ugotavljanju
verjetnosti, ali bo dolžnik pretrpel z izvršbo znatnejšo škodo, se je
spustilo v obravnavanje zakonitosti oziroma pravilnost izvršilnega
naslova. Ugotovilo je, da obstoje možnosti, da dolžnik z revizijo
uspe, da je torej izkazana verjetnost nastanka škode, in izvršbo
odložilo.
Sodišče druge stopnje pa je sprejelo stališče iz pritožbe upnika, ki
je menil, da je sodišče odločalo preko okvirov svoje pristojnosti,
saj je odločalo o veljavnosti izvršilnega naslova, namreč sodb
sodišča prve in druge stopnje. Če pa je izvršilno sodišče že sledilo
predlogu dolžnika, ne bi smelo s tem povzročiti nevarnosti za
izterjavo upnikove terjatve. Dolžnik bi v času odloga razpolagal s
svojimi (oz. že upnikovimi) sredstvi in onemogočil upniku izvršbo. Iz
njegovih lastnih navedb izhaja, da nima denarja za poravnavo vseh
obveznosti.
Stališča, da je ocena, ali bo dolžnik z izvršbo pretrpel znatnejšo
škodo, odvisna od tega, kolikšna je verjetnost, da bo dolžnik lahko
uspel z vloženim pravnim sredstvom, ni možno sprejeti. Kaj takega
zakon o izvršilnem postopku ne predvideva: poleg tega je res
vprašljivo, koliko in kdaj se sme prvostopno sodišče spuščati v
presojo utemeljenosti izrednega pravnega sredstva. Zaradi
specializacije dela na sodišču se dejansko zastavlja tudi vprašanje
strokovne usposobljenosti za tako presojo. S tem v zvezi pa je treba
dodati, da so v sodni praksi in teoriji res različna, nasprotujoča
stališča.
Ocena dovoljenosti izrednega pravnega sredstva
Vendar pa bi bila v zvezi z izrednim pravnim sredstvom v izvršilnem
postopku lahko dopustna presoja dovoljenosti tega. In to v okviru
preizkusa samega vloženega izrednega pravnega sredstva kot enega
izmed pogojev za odlog izvršbe, ne pa znotraj obstoja drugega pogoja,
to je znatnejše škode.
Po stališčih nekaterih teoretikov (Opomba: S. Triva, V. Belajec, M.
Dika: Sudsko izvršno pravo, Informator Zagreb 1984, str. 229) je
preizkus dovoljenosti vloženega pravnega sredstva nujen, da bi se
preprečile zlorabe procesnih pooblastil. Izvršilno sodišče bi lahko
tak preizkus opravilo na podlagi pooblastila iz 10. člena ZPP v zvezi
s 14. členom ZIP. Izvršilnemu sodišču ne bi bilo treba sprejeti
dejstva, da je dolžnik vložil izredno pravno sredstvo, če ni dvoma,
da je nedovoljeno. Razen preizkusa te vrste kaj več glede same
utemeljenosti pravnega sredstva izvršilno sodišče ne bi smelo vzeti
za temelj pri odločanju o odlogu.
Sicer pa je pred nami postopek sprejemanja novega zakona o izvršilnem
postopku, ki bi najlaže odpravil vsaj nekatere dileme prakse. Vendar
zaenkrat ni videti razlogov za optimizem. V tekstu novega ZIP iz
letošnjega februarja, ki smo ga dobili v branje, ni nobenih sprememb
oziroma dopolnitev preskromnih določb poglavja o odlogu izvršbe.