TFL Vsebine / TFLGlasnik

Primer: poslušalci seje občinskega sveta

Prisotnost drugih poslušalcev in zainteresirane javnosti, s čimer mislim predvsem na predstavnike medijev in občane, na sejah občinskega sveta načeloma ni sporna in se pojavlja kot redna praksa. Težava se pojavi, če, kot v konkretnem primeru, navzoči na seji z glasnim izražanjem svojih stališč, mnenj in prepričanj motijo delo občinskih svetnikov in celotnega občinskega sveta, se brez dovoljenja vključujejo v razpravo, ne upoštevajo navodil predsedujočega občinskemu svetu ter tudi po večkratnih pozivih seje ne zapustijo. Dodatno oteževalno okoliščino je na sejah, ki so predstavljale povod za študijo primera in pisanje tega članka, predstavljalo še dejstvo, da so zaradi prostorske stiske občani, ki so se obnašali kot opisano, sedeli zelo blizu občinskih svetnikov, takoj za njihovimi hrbti, kar je za slednje pomenilo še dodatno nelagodje in nezmožnost dela. Vse našteto je bilo povod za nadaljnja ravnanja občine, s katerimi je prisotnost občanov oz. predstavnikov medijev na naslednji seji omejila.

Ključno vprašanje v navedenem primeru je bilo, ali je občina, ki je reagirala z najemom varnostnika (za legitimacijo poslušalcev) ter z določitvijo posebnega prostora za obiskovalce seje, s svojim ravnanjem posegla v pravico občanov in predstavnikov medijev do svobode izražanja (39. člen Ustave Republike Slovenije – v nadaljevanju: URS) oz. do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen URS).

Razlaga pojmov in ureditev v veljavni zakonodaji

Področje dela občinskih organov v Sloveniji ureja Zakon o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS), ki določa, da se v statutu občine določi način zagotavljanja javnosti dela njenih organov.[1]

Najprej je treba poudariti jasno razlikovanje med javnostjo dela občinskih organov in javnostjo sej občinskih organov (v konkretnem primeru bodo obravnavane zgolj seje občinskega sveta kot najvišjega organa odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine[2]). Slednja predstavlja podlago za prisotnost občanov na sejah. Javnost dela organov občine pa je tista, ki jo predpisuje ZLS in ki se lahko med drugim zagotavlja tudi z javnostjo sej občinskega sveta. Poleg tega so načini za zagotavljanje javnosti dela še npr. javna objava sklepov občinskega sveta, sporočila za javnost, prisotnost novinarjev na seji, javno predvajanje sej, objava zapisnikov sej itd. ZLS torej načina zagotavljanja javnosti dela organov ne določa eksplicitno, ampak to prepušča v urejanje občinam.[3]

Zagotovo preširoka bi bila razlaga, da je za spoštovanje načela javnosti dela občinskih organov potrebna neomejena navzočnost občanov na sejah občinskega sveta. Navsezadnje bi tako razlogovanje tudi preveč posegalo v delo občinskih svetnikov in občinskega sveta kot organa ter ju v primeru, kot je opisan zgoraj, celo onemogočalo.

Sodna praksa

Omenjeno tematiko je nedavno obravnavalo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 20/2021 z dne 25.1.2023, in sicer ravno z vidika posega v ustavne pravice iz 39. in 44. člena URS. Zavzelo je stališče, da zavrnitev udeležbe občanu na seji občinskega sveta (na podlagi sklepa županje) ne predstavlja posega v pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, saj neposredna udeležba na seji ni edini način nadzora dela občinskih svetnikov kot izvoljenih predstavnikov ljudstva. Nadzor je (v obravnavanem primeru) med drugim omogočen tudi prek zapisnika in zvočnega posnetka, objavljenega na spletni strani.

Hkrati se je sodišče opredelilo do kršitve ustavne pravice svobode izražanja. Slednja "v svojem bistvu ne vključuje tudi neposrednega spremljanja seje Občinskega sveta, čeprav to določata zakon in podzakonski predpis. Tako do kršitve te pravice, zgolj s tem, ko seje Občinskega sveta posameznik ne more spremljati neposredno z udeležbo na seji, pa čeprav mu je to preprečeno z nezakonitim dejanjem Občine, ne pride."

Iz prakse: ureditev javnosti seje v poslovniku

Iz vsega navedenega jasno in logično izhaja, da omejitve prisotnosti občanov in predstavnikov medijev na sejah občinskega sveta ne smejo biti sprejete ad hoc in brez ustrezne pravne podlage. Seveda pa lahko občinski svet v aktu, s katerim ureja svoje delovanje (tj. v svojem poslovniku) jasno uredi omejitve javnosti svojih sej z namenom zagotavljanja nemotenega in učinkovitega dela občinskih svetnikov in občinskega sveta kot celote. Slednje mora zapisati na način, da po eni strani ne izključuje načela javnosti dela in po drugi ne posega v ustavno zagotovljene pravice občanov, niti ne omejuje funkcioniranja občinskega sveta. Najpogosteje se v praksi v poslovnikih tako pojavlja določba, ki (zlasti glede na prostorske zmožnosti) omejuje število oseb, ki so lahko navzoče poleg svetnikov, poročevalcev, predstavnikov občinske uprave in ostalih oseb, katerih navzočnost je potrebna za izvedbo seje občinskega sveta. Pogosto je dodan tudi pogoj najave oz. prijave na sejo zaradi omejitve mest.

Seveda pa tudi ob upoštevanju zgoraj navedenih omejitev hkrati veljajo pravila o vzdrževanju reda na seji, skladno s katerimi ima predsedujoči pooblastila, da z dajanjem besede vodi razpravo, v primeru kršitev pa izreče opomin, odvzem besede ali odstranitev s seje. V skrajnem primeru je lahko odrejena tudi odstranitev vseh poslušalcev ali prekinitev seje.

Opombe:

[1] 36/2 člen ZLS.

[2] 29/1 člen ZLS.

[3] VSRS Sodba I Up 20/2021 z dne 25.1.2023.