TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti devetega odstavka 17. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93 in 1/96) se zavrne. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti tretjega odstavka 7. člena in 9. člena Uredbe o koncesiji za izkoriščanje gozdov v lasti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 34/96) se zavrne. Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o koncesiji za izkoriščanje gozdov v lasti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 70/2000) ni v neskladju z Ustavo in zakonom.

Sklad je dolžan, poleg Zakona, upoštevati tudi ureditev, predpisano v koncesijskem aktu Vlade, zato deveti odstavek 17. člena ZSKZ, ki pooblašča Sklad, da določi višino zakupnine oziroma odškodnine za koncesijo in amortizacijsko dobo vlaganj v zemljišča in trajne nasade, ni v neskladju z Ustavo. Vprašanje valorizacije vrednosti kupnine je ekonomsko, torej strokovno tehnično vprašanje, zato ne predstavlja abstraktne originarne norme, ki jo je treba urediti z zakonom. Izpodbijana določba ZSKZ v delu, ki Sklad pooblašča, da določi merila in pogoje za vračunanje kupnine v zakupnino oziroma odškodnino za koncesijo, zato ni v nasprotju z načelom delitve oblasti po drugem odstavku 3. člena Ustave. Gozdovi kot naravne dobrine in naravni viri terjajo drugačne ukrepe za zagotavljanje njihove gospodarske, socialne in ekološke funkcije, kot to zahteva stanovanjsko premoženje (67. člen Ustave). Določitev višine koncesijske dajatve ne pomeni posega v nobeno ustavno pravico pobudnic, zato ni utemeljena zahteva, naj se pooblastilna norma devetega odstavka 17. člena ZSKZ presoja z enako strogostjo, kot določba 11. člena Stanovanjskega zakona. Ni utemeljeno predvidevanje pobudnic, da bi lastnik oziroma Sklad v njihovo škodo zlorabil pooblastilo, da letno določa obseg in dinamiko izkoriščanja gozdov in jim s tem zmanjšal obseg in dinamiko del, kar naj bi bilo po njihovem stališču v neskladju načelom, da je Slovenija socialna država (2. člen Ustave), saj bi v takem primeru ravnal tudi v nasprotju z nalogami, ki jih ima v javnem interesu. Pri koncesijskem oziroma zakupnem razmerju gre za različno dejansko stanje, ki utemeljuje različno ureditev odškodnin za koncesijo oziroma zakupnin, zato je očitek pobudnic, da so v neenakem položaju v primerjavi z zakupniki, v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, neutemeljen. Ker pobudnicam pridobljene pravice do vzdrževanja gozdih cest niso bile odvzete, določba Uredbe2 ni v neskladju z načelom delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave) in s 87. členom Ustave. Ureditev, po kateri lahko koncendent v primeru višje sile ali občutne spremembe tržnih cen lesnih sortimentov spremeni letni program izkoriščanja gozdov, koncesijskih razmerij ne spreminja v razmerja po pogodbi o delu, temveč modificira prevzete obveznosti koncesijskega razmerja. Izkoriščanje gozdov ostaja pobudnicam, zato Uredba2 ni v neskladju z 21. členom ZVO. Izpodbijana določba zato tudi ni v nasprotju z načelom delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave) in s 87. členom Ustave. Izpodbijana določba Uredbe2 opredeljuje raven priznanih stroškov dela in ne izhodiščnih plač gozdnih delavcev, torej ne pravic in obveznosti delodajalcev in delavcev, kot to določa Pogodba, zato z njo ne more biti v neskladju. Z uvedbo posebnega javnopravnega režima gospodarjenja in izkoriščanja gozdov je že zakonodajalec na podlagi drugega odstavka 70. člena Ustave omejil svobodno gospodarsko pobudo. Svoboda konkuriranja se v primeru koncesijskih dejavnosti lahko nanaša zgolj na postopek oddaje koncesije (v obravnavanem primeru je celo v tem postopku obstajala prednostna pravica), ne pa tudi na svobodno konkurenco pri opravljanju dejavnosti, zato določba Uredbe2 ni v neskladju z načeli svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave.