TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Zakonca, ki živita v stanovanju, ki je njuno skupno premoženje ali
posebno premoženje enega od njiju, neodvisno od tega, kdaj sta začela
skupno uporabljati stanovanje, nimata stanovanjske pravice na tem
stanovanju in se po razvezi zakonske zveze uporaba tega stanovanja
ureja po pravilih premoženjskega prava, če z zakonom republike
oziroma avtonomne pokrajine ni drugače določeno.

Z določbami zveznega zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list
SFRJ, št. 11/66 in 32/68), je bila določena pristojnost občinskega
(temeljnega) sodišča, da v nepravdnem postopku ureja stanovanjska
razmerja prejšnjih zakoncev, t.j. kateri od njiju bo ostal imetnik
stanovanjske pravice, če se glede tega med seboj ne sporazumeta (19.
člen). Po tem zakonu je pridobil stanovanjsko pravico občan, ki se je
vselil v stanovanje na podlagi pogodbe o uporabi stanovanja ali druge
odločbe, na podlagi te pravice pa stanovanje lahko trajno in nemoteno
uporablja (1. odstavek 2. člena). Če je pogodbo sklenil eden od
zakoncev, ki živita v skupnem gospodinjstvu, je imetnik stanovanjske
pravice tudi drugi zakonec, če se nista drugače dogovorila (19.
člen). Po 3. odstavku 2. člena tega zakona je določeno, da se
'določbe tega zakona, ki se nanašajo na imetnike stanovanjske
pravice, uporabljajo tudi za lastnike družinskih stanovanjskih stavb
in za lastnike posebnega dela stavbe, ki uporabljajo stanovanje v
svoji stavbi, oziroma v svojem posebnem delu stavbe, če z zakonom ni
drugače določeno'. Pri tem je v času veljavnosti tega zakona sodna
praksa sprejela stališče, da je občinsko (temeljno) sodišče v
pravndem postopku pristojno za urejanje stanovanjskih razmerij
prejšnjih zakoncev, ki živita v stanovanju, ki je njuno skupno
premoženje, oziroma posebno premoženje enega od zakoncev.
Ko pa je urejanje stanovanjskih razmerij prešlo v pristojnost
republik in avtonomnih pokrajin, posebej z določitvijo - skladno z
Ustavo SFRJ in ustavami republik in avtonomnih pokrajin - da
stanovanjska pravica obstaja le na stanovanju v družbeni lasti, se je
zastavilo vprašanje o stanovanjski pravici zakoncev, ki živita v
stanovanju, ki je njuno skupno premoženje ali posebno premoženje
enega od njiju, oziroma o pristojnosti sodišča, da v nepravdnem
postopku ureja razmerja med razvezanima zakoncema glede uporabe
stanovanja, ki je njuno skupno premoženje ali posebno premoženje
enega od njiju, kadar o tem ni doseženo njuno soglasje. Zakonski
predpisi republik in avtonomnih pokrajin o stanovanjskih razmerjih v
glavnem sprejemajo rešitve zveznega zakona. S temi rešitvami republik
in avtonomnih pokrajin se določa pristojnost občinskega (temeljnega)
sodišča, da v nepravdnem postopku ureja razmerja imetnikov
stanovanjskih pravic - kateri od prejšnjih zakoncev bo po razvezi
zakonske zveze ostal imetnik stanovanjske pravice; ni pa posebej
določena pristojnost za urejanje razmerij glede uporabe stanovanja
prejšnjih zakoncev, razen SAP Vojvodine, ki z zadnjimi spremembami
zakonskih predpisov določa pristojnost občinskega (temeljnega)
sodišča, da lahko v nepravdnem postopku ureja odnose prejšnjih
zakoncev glede uporabe stanovanja, ki je njuno skupno premoženje ali
posebno premoženje enega od njiju. Predpisi republik in avtonomnih
pokrajin z omenjenimi določbami sprejemajo, da ima imetnik
stanovanjske pravice, ki je to pravico pridobil na družinski
stanovanjski stavbi ali stanovanju v lasti občana, do uveljavitve
republiškega oziroma pokrajinskega zakona o stanovanjskih razmerjih,
vse pravice in obveznosti, ki so z republiškim oziroma pokrajinskim
zakonom razširjene na imetnika stanovanjske pravice, ki uporablja
stanovanje v družbeni lastnini, če z republiškim oziroma pokrajinskim
zakonom ni drugače določeno.
Čeprav s predpisi republik in avtonomnih pokrajin, razen s predpisi
SAP Vojvodine, ni določena pristojnost občinskega (temeljnega)
sodišča, da v nepravdnem postopku ureja razmerja razvezanih zakoncev
glede uporabe stanovanja, ki je njuno skupno premoženje ali posebno
premoženje enega od njiju, je v sodni praksi sprejeto pravno
stališče, da sta le-ta pridobila stanovanjsko pravico in da je, kot
za skupne imetnike stanovanjske pravice, občinsko sodišče (temeljno)
v nepravdnem postopku pristojno za odločanje, kateri od razvezanih
zakoncev bo uporabljal stanovanje, če se je uporaba stanovanja začela
pred uveljavitvijo republiškega in pokrajinskega zakona o
stanovanjskih razmerjih. Kot razlog za takšno stališče je bilo
poudarjeno, da sta ta zakonca, pri uporabi tedaj veljavnega zveznega
zakona o stanovanjskih razmerjih, bila skupna imetnika stanovanjske
pravice.
Na posvetovanju je bil z večino glasov sprejet sklep, ki je naveden v
uvodu, zaradi naslednjega:
Z uporabo stanovanja, ki je njuno skupno premoženje ali posebno
premoženje enega od zakoncev pred uveljavitvijo republiškega oziroma
pokrajinskega zakona o stanovanjskih razmerjih, prejšnja zakonca
nista pridobila stanovanjske pravice, kot so jo pridobili imetniki
stanovanjske pravice, ki uporabljajo stanovanje v družbeni lastnini.
Za pridobitev stanovanjske pravice je tudi po določbah zveznega
zakona bil potreben obstoj tujega stanovanja in pogodbe o uporabi
tega stanovanja. Po novih predpisih republik in avtonomnih pokrajin
je potrebno ne le, da obstaja tuje stanovanje, pač pa je za
pridobitev stanovanjske pravice potrebno tudi da gre za stanovanje v
družbeni lastnini. Pri pomanjkanju teh bistvenih elementov za obstoj
stanovanjske pravice, zgolj na podlagi dejstva uporabe stanovanja
pred uveljavitvijo republiškega oziroma pokrajinskega zakona, ne more
biti določena pristojnost občinskega (temeljnega) sodišča v
nepravdnem postopku za ureditev razmerij med razvezanimi zakonci
glede uporabe stanovanja, ki je njuno skupno premoženje ali posebno
premoženje enega od njiju, z uporabo določb zakona o urejanju
stanovanjskih razmerij prejšnjih zakoncev, ki nastopata kot imetnika
stanovanjske pravice na stanovanju v družbeni lasti, če pristojnost
ni z zakonom posebej določena. Z ustavno ureditvijo iz leta 1974
sodijo zakoni, s katerimi se urejajo nepravdni postopki, v
zakonodajno pristojnost republik in avtonomnih pokrajin, ker gre za
posebne sodne postopke na področjih, na katerih republike oziroma
avtonomne pokrajine urejajo družbena razmerja (12. točka 281. člena
Ustave SFRJ). Glede na to, da po pravnih pravilih nepravdnega
postopka ni predvideno urejanje in postopek za razmerja iz
stanovanjskega področja, nepravdni postopek pa tudi ni določen s
posebnimi predpisi za taka razmerja, razen v SAP Vojvodini, urejanje
razmerij razvezanih zakoncev glede uporabe stanovanja, ki je njuno
skupno premoženje ali posebno premoženje enega od njiju, poteka po
pravilih premoženjskega prava, če z zakonom republike oziroma
pokrajine ni drugače določeno.