TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Operativni postopek zaprtja s.p.-ja

V primeru, da se samostojni podjetnik odloči za prenehanje dejavnosti, mora v procesu slednjega slediti nekaterim predpisanim operativnim korakom. Ker se v takih okoliščinah pri podjetniku ne izpelje procesa likvidacije, je podjetnikova dolžnost, da pred prenehanjem opravljanja dejavnosti razreši vsa vprašanja in odprta razmerja z dolžniki, upniki in delavci.

Verjetno je najbolj smotrno in smiselno dovolj kmalu začeti z vročitvami odpovedi pogodb o zaposlitvi morebitnim zaposlenim in posledično njihovo odjavo iz sistema obveznih socialnih zavarovanj. Odpovedi mora samostojni podjetnik vročiti vsaj 30 dni pred prenehanjem dejavnosti, [1] pri čemer je treba biti pozoren na navedbo razloga odpovedi, saj bodo le tako zaposleni lahko uveljavljali pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Dodatno so zaposleni v primeru odpovedi iz poslovnega razloga upravičeni tudi do odpravnine. [2]

Nadalje mora podjetnik o datumu prenehanja delovanja na primeren način obvestiti tudi druge relevantne deležnike (poslovni partnerji, upniki, dolžniki). Do februarja 2021, ko je začela veljati novela ZGD-1K, so morali sicer podjetniki to storiti v obliki objave namere o prenehanju opravljanja dejavnosti na spletnih straneh AJPES. [3] Javna naznanitev v taki obliki ni več obvezna, je pa potrebno interno obvestilo subjektom, s katerimi je imel podjetnik vzpostavljene poslovne odnose. Priporočljivo je, da v tem času poskrbi tudi za izterjavo oz. poravnavo vseh odprtih obveznosti do kupcev in dobaviteljev. Ker gre za fizično osebo, ki opravlja dejavnost, bo podjetnik sicer tudi po zaprtju s.p.-ja odgovoren za vse neporavnane obveznosti in neplačane terjatve iz naslova opravljanja dejavnosti z vsem svojim osebnim premoženjem.

Sledi najbolj ključno opravilo – vložitev zahtevka za izbris iz poslovnega registra, ki ga podjetnik lahko opravi osebno ali preko pooblaščenca, vendar najpozneje 3 dni pred dejanskim zaprtjem s.p.-ja. [4] Povezana z omenjenim zahtevkom je odjava podjetnika iz obveznih socialnih zavarovanj, ki pa ima malenkost širši časovni okvir, in sicer se jo lahko opravi do 8 dni po izbrisu iz registra.

V 60 dneh po prenehanju opravljanja dejavnosti ima podjetnik obveznost predložiti na FURS davčni obračun akontacije dohodnine za obdobje od začetka leta do dne prenehanja opravljanja dejavnosti in poravnati obveznosti, ki izhajajo iz tega naslova. [5]

Ena od manj pomembnih (in ne vedno obstoječih) administrativnih nalog je še zaprtje morebitnega poslovnega računa. Posebno pozornost pa velja na koncu nameniti tudi obveznosti hrambe poslovne dokumentacije. Glede na obdobje hrambe se slednja deli na dokumente, ki jih je treba hraniti trajno (npr. obračuni plač in plačilne liste zaposlenih), 20 let (npr. dokumentacija, ki se nanaša na obdavčenje nepremičnin), večino pa je treba hraniti 10 let (računi – tako prejeti, kot izdani, razni izpiski, obračuni DDV, …).

2. Novela ZDoh-2AA

Davčnopravno posledice prenehanja opravljanja dejavnosti ureja Zakon o dohodnini, ki v 51. členu določa, da se po splošnem pravilu vsako prenehanje opravljanja dejavnosti davčno obravnava kot odtujitev sredstev (razen za denarna sredstva, določene nepremičnine in opremo). V okvir prenehanja opravljanja dejavnosti štejejo vsa prenehanja ne glede na vzrok prenehanja in ne glede na to, ali prenehanje temelji na volji podjetnika ali ne, ter ne glede na to, ali se dejavnost nadaljuje prek druge osebe ali ne. [6]

Novela Zakona o dohodnini iz leta 2022 [7] je pomembno posegla v položaj samostojnih podjetnikov, pri katerih se ugotavlja davčna osnova z upoštevanjem dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov (t. i. normiranci), saj je spremenila meje višine prihodkov iz dejavnosti, ki se upoštevajo v davčni osnovi, in davčne stopnje za posamezne segmente prihodkov. [8]

Ta sprememba vpliva na odmero dohodnine za obdobje od začetka leta do trenutka prenehanja opravljanja dejavnosti, za kar mora podjetnik predložiti ustrezno dokumentacijo, kot sem zapisala v prejšnjem razdelku. Še ena pomembna davčnopravna posledica, ki izhaja iz novele ZDoh-2AA in ki ravno tako vpliva na višino dohodnine oz. podjetnikove davčnopravne obveznosti v primeru zaprtja “normiranega” s.p.-ja, pa je podaljšano obdobje obveznega zavarovanja. Po novem namreč zakon določa, da mora podjetnik, zato da se zanj upoštevajo kriteriji iz prvega odstavka 59. člena ZDoh-2, izpolnjevati še pogoj, da »je bila v davčnem letu, za katero se ugotavlja davčna osnova, pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana na podlagi delovnega razmerja ali samozaposlitve vsaj ena oseba za polni delovni čas neprekinjeno najmanj devet mesecev«. Ta obvezni časovni okvir je pred novelo znašal 5 mesecev.

Gre za ne tako zanemarljivo in vsekakor ne nepomembno spremembo. V praksi to pomeni, da podjetnik, ki »normiran« s.p. zapre pred potekom devetih mesecev v določenem koledarskem letu, pade pod drugega odstavka 59. člena ZDoh-2 in je z vidika odmere dohodnine obravnavan kot »popoldanski normiran s.p.«. Meje višine prihodkov iz dejavnosti, ki se upoštevajo v davčni osnovi, so za slednje določene precej nižje, kar pomeni višjo obveznost iz naslova plačila dohodnine ob prenehanju opravljanja dejavnosti.