TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

V zvezi z vloženim predlogom za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja za hlev, št. 351-9471973 z dne 12. 4. 1974 in gradbenega dovoljenja za nadzidavo hleva, št. 351-567/82 z dne 15. 10. 1984, sodišče ugotavlja, da se po prvem odstavku 279. člena ZUP za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti (tretja točka prvega odstavka 279. člena ZUP). Nemožnost izvršitve mora biti objektivna, kar pomeni, da je ne more izvršiti nihče, pod nikakršnimi pogoji. Ta ničnosti razlog je torej smiselno vezan na izvrševanje odločbe, tako da mora biti odločba, na katero se nanaša, po naravi taka, da stranki nalaga določeno obveznost, torej da nekaj stori, opusti ali trpi. Le tako odločbo je namreč sploh mogoče izvršiti. Gradbeno dovoljenje ni taka odločba, saj ne nalaga obveznosti, ki bi jih bilo mogoče (prisilno) izvršiti. Gre namreč za odločbo, ki ustanavlja pravico investitorja, da gradi v okviru pogojev, ki so v njej določeni. Taka odločba pa se ne izvršuje, temveč le učinkuje, in sicer tako, da daje objektu, ki je zgrajen v okviru z njo določenih pogojev, status zakonitosti oziroma legalnosti. Ob upoštevanju navedenega, je bila presoja tožene stranke, ki je zavrnila predlog za izrek ničnosti iz tega razloga, pravilna in skladna z zakonom.

Tožnika sta predlagala tudi, da se gradbeno dovoljenje za hlev in gradbeno dovoljenje za nadzidavo hleva, izrečeta za nično tudi iz razloga druge točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, ki bi z izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu.

Sodišče tožnikoma pojasnjuje, da so v določbi 279. člena ZUP natančno določene nepravilnosti, zaradi katerih se upravna odločba izreče za nično. Teh pogojev pa ni možno razširjeno uporabljati, oziroma zaradi zatrjevanega nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, izreči upravno odločbo za nično.