TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Priprti obdolženec ima pravico do razgovora s svojim zagovornikom
šele po prvem zaslišanju.
Preiskovalni sodnik po zaslišanju priprtega obdolženca v skladu z
določbo 2. odstavka 74. člena ZKP odloča ali bo razgovoru med
obdolžencem in zagovornikom prisostvoval ali ne.
Preiskovalni sodnik mora s pismenim sklepom odločiti o obdolženčevemu
oziroma zagovornikovemu predlogu za odpravo pripora med preiskavo, če
se s predlogom ne strinja.

Glede na določbe 2. odstavka 67. člena, 1. odstavka 168. člena in 9.
odstavka 218. člena ZKP se mora obdolžencu omogočiti, da si vzame
zagovornika še pred prvim zaslišanjem. Zagovornik sme biti navzoč pri
prvem in vsakem nadaljnjem obdolženčevem zaslišanju. Seveda je
drugačna situacija pri obvezni obrambi. Postavlja se vprašanje,
kakšne kontakte imata obdolženec in zagovornik pred in po zaslišanju.
Glede na to ali se zagovarja obdolženec na prostosti ali v priporu,
je seveda med njima bistvena razlika glede stikov z zagovornikom. V
prvem primeru nihče ne more preprečiti stikov med obdolžencem in
zagovornikom. V sumarnem postopku prejme obdolženec praviloma zasebno
tožbo oziroma obtožni predlog še predno je bil zaslišan. Prvo
zaslišanje je šele na glavni obravnavi. Priprtemu obdolžencu pa mora
preiskovalni sodnik neposredno pred zaslišanjem predočiti česa je
obdolžen in na kakšni podlagi (2. odstavek 218. člena ZKP). Skratka
tako priprti obdolženec kot zagovornik, če je navzoč na zaslišanju,
sta šele tedaj seznanjena s tožilčevo zahtevo. Vendar pa določba 1.
odstavka 74. člena ZKP onemogoča obdolžencu in zagovorniku, da bi
pred prvim zaslišanjem pripravila kar najbolj uspešno varianto
zagovora. Pač pa sme zagovornik priprtemu klientu svetovati, da se ne
zagovarja. Če pa se je priprti obdolženec odločil, da se bo
zagovarjal, se pred odgovorom na posamezna po preiskovalnem sodniku
zastavljena vprašanja, ne more posvetovati s svojim zagovornikom.
Zagovornik pa lahko po 8. odstavku 168. členu ZKP preko
preiskovalnega sodnika obdolžencu zastavlja dodatna vprašanja.
Šele po opravljenem prvem zaslišanju priprtega obdolženca ima lahko
ta neovirane razgovore z zagovornikom brez navzočnosti tretjih oseb.
Določba 2. odstavka 74. člena ZKP, ki omejuje stike med priprtim
obdolžencem in zagovornikom tudi po opravljenem prvem zaslišanju, je
izjemna. Preiskovalni sodnik mora v vsakem konkretnem primeru skrbno
presoditi ali se bo te omejitve poslužil ali ne. Običajno pride do
uporabe 2. odstavka 74. člena ZKP, kadar je obdolženec priprt zaradi
koluzijske nevarnosti. Če se preiskovalni sodnik odloči za tak
izjemen ukrep, bo dopustil razgovor priprtega obdolženca z
zagovornikom v svoji navzočnosti ali navzočnosti uradne osebe in to s
pismeno odredbo. S svojo navzočnostjo bo preprečil vsak razgovor, ki
bi lahko škodoval interesom preiskave.
Pripor sme odrediti preiskovalni sodnik povsem samostojno, če so zanj
podani zakoniti razlogi (1. odstavek 192. člena ZKP). Seveda pa
običajno predlaga odreditev pripora javni tožilec. Med preiskavo sme
preiskovalni sodnik glede na določbo 198. člena ZKP odpraviti pripor
le v soglasju z javnim tožilcem, razen, če preteče rok, za katerega
je pripor odrejen. Po 3. odstavku 190. člena ZKP se mora pripor v
katerikoli fazi postopka odpraviti, čim prenehajo priporni razlogi,
zaradi katerih je bil odrejen. V praksi pa mnogokrat med preiskavo
bodisi obdolženec bodisi zagovornik predlagata preiskovalnemu sodniku
odpravo pripora, ker po njunem mnenju niso več podani priporni
razlogi. V tej zvezi se je pri nekaterih preiskovalnih sodnikih
izoblikovala praksa, da kar ustno odločijo o predlogu obdolženca
oziroma zagovornika za odpravo pripora, če se z njima ne strinjajo.
Takšna praksa ni pravilna. Res je, da zakon o kazenskem postopku za
tak primer nima najbolj primernih določb, vendar pa se da po našem
mnenju v taki situaciji smiselno uporabiti 1. odstavek 167. člena v
zvezi s 3. odstavkom 190. člena ZKP. Če je preiskovalni sodnik
drugačnega mnenja od predlagatelja, mora izdati pismeni sklep o
zavrnitvi predloga na odpravo pripora in ga seveda ustrezno
utemeljiti. Zoper tak sklep je v skladu s 1. odstavkom 394. člena ZKP
dopustna pritožba na izvenobravnavni senat (2. odstavek 397. člena
ZKP).
Če pa bo preiskovalni sodnik mnenja, da je predlog na odpravo pripora
utemeljen, bo zahteval soglasje javnega tožilca v skladu s 198.
členom ZKP. Če bo soglasje dobil, bo s sklepom pripor odpravil, sicer
pa bo zahteval odločitev izvenobravnavnega senata. Zoper odločitev
tega senata ni pritožbe (2. odstavek 394. člena ZKP).