TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno tako spremeni, da v celoti na novo glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačevati mesečno rento v višini 252,49 EUR tako, da je dolžna že zapadle rentne zneske od vključno meseca maja 2005 dalje plačati v roku 15 dni pravnomočnosti sodbe in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega zapadlega mesečnega zneska od 15. dne v mesecu dalje za rento iz preteklega meseca, do plačila, pod izvršbo, pri čemer je dolžna tožeči stranki tudi v bodoče plačevati mesečno rento v višini 252,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu dalje za rento iz preteklega meseca, do plačila, pod izvršbo.

II. Kar je tožeča stranka iz naslova plačila rente zahtevala več, se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 4.270,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“

Odločitev o zavrnitvi podrednega zahtevka v III. točki izreka izpodbijane sodbe se razveljavi.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ne gre za prekoračitev zahtevka v primeru, ko sodišče prisodi rento, čeprav jo je tožnik zahteval v enkratni višini. V primeru, ko oškodovanci s svojimi zahtevki skušajo vplivati na izbiro odškodnine, je dokončna odločitev o enkratni (kapitalizirani) odškodnini ali renti pridržana sodišču.

V tožnikovem primeru je treba pri določitvi višine rente zaradi izgube dohodka izhajati tudi iz višine mesečnega denarnega nadomestila iz naslova invalidnosti ter upoštevati, koliko je bil tožnik zaradi opravljanja dela na nižjem delovnem mestu v primerjavi z delom, ki bi ga opravljal še naprej, prikrajšan pri zaslužku. Delno nadomestilo zaradi invalidnosti pri tožniku pomeni njegov denarni prejemek, ker zaradi invalidnosti III. kategorije ni zmožen opravljati dela pri toženi stranki v obsegu 8 urnega dnevnega dela, temveč zgolj 4 ure. Takšno nadomestilo nima narave odškodnine za nastale duševne bolečine, temveč predstavlja prihodek, ki se upošteva pri določitvi rente zaradi izgube dohodka.