TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Odškodninska odgovornost otroškega vrtca za poškodbe varovanca pri
igri se prisoja po 167. členu ZOR, če je prišlo do poškodbe v
(odločilni) vzročni zvezi z ravnanjem drugega otroka - varovanca, po
170. členu ZOR pa, če takega vzroka poškodbe ni bilo.
V obeh primerih je odškodninska odgovornost krivdna (z obrnjenim
dokaznim bremenom). Pri tem ekskulpacijski razlogi, ki jih otroški
vrtec lahko uveljavlja v 167. členu in 170. členu ZOR, niso
istovetni.

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka
odgovorna za škodo, ki je nastala ml. tožniku zaradi telesne
poškodbe, do katere je prišlo, ko je bil ml. tožnik v varstvu v
otroškem vrtcu tožene stranke. Po oceni prvostopnega sodišča namreč
tožena stranka ni dokazala, da bi njena vzgojiteljica, ki je ml.
tožnika varovala, v danih okoliščinah ravnala, kot je bilo treba.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo
vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da je treba nezgodo
pripisati pomanjkljivi skrbnosti vzgojiteljice, to je njenim
opustitvam. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke po čl.
158., 167. in 170. ZOR.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka revizijo
zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da nepravilnosti
v ravnanju vzgojiteljice ni bilo, do enakega dogodka bi lahko prišlo
tudi na otrokovem domu ali na domačem igrišču ob še tako skrbnem
varstvu matere.
Revizijsko sodišče je reviziji ugodilo in sodbi sodišč prve in druge
stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo
sojenje. Za takšno odločitev je navedlo naslednje razloge:
Tožena stranka utemeljeno očita izpodbijani pravnomočni sodbi, da
temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče druge stopnje
je ob neizpodbijanem dejanskem stanju iz sodbe sodišča prve stopnje
vzelo za dejansko podlago svoje odločitve med drugim dejstvo, da je
prišlo do obravnavane poškodbe ml. tožnika po določenem dejanju
samega tožnika oz. njegovega vrstnika. Sodišče prve stopnje se je
namreč glede okoliščin nastanka obravnavane poškodbe ml. tožnika
zadovoljilo z ugotovitvijo, da je do nje prišlo bodisi zato, ker sta
ml. tožnik in še en fant skočila v peskovnik, ali pa zato, ker je ml.
tožnika porinil drug otrok. Sodišče druge stopnje se je v pravni
oceni pridružilo sodišču prve stopnje, ki je menilo, da za presojo
odškodninske odgovornosti tožene stranke ni pomembno, na katerega od
obeh opisanih načinov je do tožnikove poškodbe prišlo. Sodišče druge
stopnje je pri tem oprlo svojo odločitev o odškodninski odgovornosti
tožene stranke na določila čl. 158, 167 in 170 zakona o obligacijskih
razmerjih (ZOR). Ta pravna presoja temelji na predpostavki, da so
pogoji odškodninske odgovornosti po 167. členu in po 170. čl. ZOR
povsem izenačeni. To pa ne drži.
Določilo 158. člena ZOR (krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči
škodo namenoma ali iz malomarnosti) pri oceni pravilnosti pravne
presoje sodišča druge stopnje ni pomembno. Odškodninska odgovornost
je krivdna tako po 167. členu kot po 170. členu ZOR. Zato uporaba
158. člena ZOR v izpodbijani pravnomočni sodbi ni problematična in ni
predmet presoje revizijskega sodišča.
Zmotna pa je predpostavka, da so pogoji odškodninske odgovornosti po
167. členu in po 170. členu ZOR povsem izenačeni. V ugotovljenem
dejanskem stanju škodnega dogodka je možna dejanska podlaga za
odgovornost tožene stranke po 167. členu ZOR v drugi ugotovljeni
možnosti nastanka poškodbe (da je ml. tožnika porinil drug otrok),
medtem, ko je možna dejanska podlaga za odgovornost tožene stranke po
170. členu ZOR v prvi ugotovljeni možnosti nastanka poškodbe (da sta
tožnik in še en otrok skočila v peskovnik). Med ekskulpacijskimi
razlogi odgovorne osebe po 167. in po 170. členu pa je vsebinska
razlika.
Po 167. členu ZOR za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik,
medtem ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove (med
te seveda sodi tudi tožena stranka oziroma otroški vrtecđ) odgovarja
skrbnik, šola oz. druga ustanova - razen če dokažejo, da so
opravljali nadzorstvo na tak način, kot so bili dolžni ali da bi
škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.
Po 170. členu ZOR pa za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi
pri delu ali v zvezi z delom (torej v obravnavanem kontekstu
poslovnega predmeta tožene stranke, lahko tudi z opustitvijo v obliki
premalo skrbnega nadzorovanja otrok pri igri, kot sta doslej pravilno
ocenjevali sodišči prve in druge stopnjeđ), odgovarja organizacija
združenega dela, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda
povzročena - razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah
ravnal tako, kot je bilo treba.
Iz cit. zakonskih določil je jasno, da je v primeru odškodninske
odgovornosti po 170. členu ZOR ekskulpacijski razlog, ki ga lahko
dokazuje, odgovorna oseba, samo to, da je delavec v danih okoliščinah
ravnal tako, kot je bilo treba - medtem ko je v primeru odškodninske
odgovornosti po 167. členu ZOR poleg temu razlogu vsebinsko enakega
ekskulpacijskega razloga (da je odgovorna oseba - v primeru ustanove
seveda njen delavecđ - opravljala nadzorstvo na tak način, kot je
bila dolžna), predpisan še dodaten možen ekskulpacijski razlog: da bi
škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.
Sodišči prve in druge stopnje te razlike v odškodninski odgovornosti
po 167. členu in po 170. členu ZOR nista upoštevali, kar pomeni
zmotno uporabo materialnega prava - zaradi nje pa je bilo tudi
nepopolno ugotovljeno dejansko stanje: ni bilo razčiščeno, ali se je
ml. tožnik poškodoval, ko je sam skočil v peskovnik, ali pa se je
poškodoval, ko ga je drug otrok porinil. Tako pa se je izkazalo, da
tožena stranka utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe
materialnega prava in da je reviziji v skladu z 2. odstavkom 395.
člena ZPP treba ugoditi z razveljavitvijo sodb sodišč prve in druge
stopnje ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje dokončno
razčistiti, kako je do škodnega dogodka prišlo - ali se je ml. tožnik
poškodoval, ko je sam skočil v peskovnik, ali pa, ko ga je porinil
drug otrok.
Ko bo dejansko stanje v dopolnjenem postopku dokončno razčiščeno, bo
sodišče prve stopnje lahko pravilno odgovorilo na vprašanje, ali je
podana odškodninska odgovornost tožene stranke po 167. členu ZOR -
ali po 170. členu ZOR. Pri presoji, ali je tožena stranka opravljala
nadzorstvo na tak način, kot je bila dolžna - oziroma ali je njena
delavka ravnala tako, kot je bilo treba, pa bo pri tem moralo
upoštevati nekoliko širšo presojo poslovnega predmeta in tudi
družbene funkcije tožene stranke, kot je razvidna iz izpodbijane
sodbe. Že sam naziv tožene stranke (vzgojnovarstveni zavod) jasno
kaže, da se tožena stranka ne ukvarja le z varstvom otrok, ampak tudi
z njihovo vzgojo. Splošno znana so spoznanja pedagoške stroke in
drugih (npr. psihološke), da je odločilen del vzgoje predšolskega
otroka tudi v razvijanju gibalnih spretnosti v igri in socialne
prilagojenosti v kolektivni igri. Gibanje v igri in posebej v
kolektivni igri je očitno vedno povezano z določenim tveganjem.
Vzgojiteljica v vzgojnovarstveni ustanovi, ki po doslej povedanem ni
dolžna (niti upravičena) skrbeti zgolj za varnost otrok svoje
skupine, zato očitno nujno pristaja na določena tveganja, ki jih igre
vsebujejo. Utegne pa se izkazati, da bo treba pritegniti izvedenca za
predšolsko vzgojo (in varstvo) in tudi z njegovo pomočjo v dokaznem
postopku razčistiti doslej nakazana odločilna vprašanja.
Ob končni presoji, ali je tožena stranka dokazala razloge, zaradi
katerih po 167. členu oz. 170. členu ZOR ni odgovorna za škodo, ki je
nastala tožniku iz obravnavanega škodnega dogodka - pa bo predvsem
treba upoštevati tudi naslednje: 1) (v okviru morebitne presoje po
167. členu ZOR), da starši otroka, ki je v varstvu in vzgoji v
otroškem vrtcu, ne morejo zahtevati od vzgojnovarstvene ustanove
takšnega nadzorstva, ki izključuje vsakršno možnost povzročitve škode
tretjemu (npr. drugemu otroku), temveč le tisto razumno mero
nadzorstva, ki ustreza otrokovi starosti in vsem okoliščinam; 2) (v
okviru morebitne presoje po 170. členu ZOR) da otroški vrtec kot
vzgojnovarstvena ustanova nima nekakšne ambulantne oblasti nad usodo
svojih varovancev - gojencev, pa zato nima moči, da bi izključil
nesrečna naključja; ta so možna tudi v njegovih prostorih in na
njegovih igriščih, kot so možna povsod drugod.