TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožba se zavrže. 2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

 

Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta (ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu ni bil vročen v predpisanem roku), kar pomeni, da za dopustnost upravnega spora ZUS določa dva pogoja, ki morata biti podana kumulativno, in sicer gre na eni strani za prizadetost tožnika v njegovih pravicah ali pravnih koristih, na drugi strani pa, da je razlog za tožnikovo prizadetost izpodbijani upravni akt (ali okoliščina, da le-ta ni bil izdan). Če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist sodišče s sklepom zavrže tožbo že ob njenem predhodnem preizkusu po uradni dolžnosti. Po določbi 1. odstavka 33. ZLS je župan zakoniti zastopnik lokalne skupnosti, poleg tega pa ima po določbah ZLS tudi funkcijo varuha ustavnosti in zakonitosti v lokalni skupnosti, kot izhaja iz določbe 6. odstavka 33. člena ZLS. Določba 6. odstavka 33. člena ZLS torej postavlja župana kot varuha ustavnosti in zakonitosti v lokalni skupnosti, medtem ko drugi občinski funkcionarji (člani občinskega sveta, podžupan) iz 34. a člena ZLS takih pristojnosti nimajo, pač pa v skladu s 1. odstavkom 35. člena ZLS člani občinskega sveta sprejemajo odločitve z večino opredeljenih glasov navzočih članov v skladu s splošno veljavnimi pravnimi načeli (demokratični princip), pri čemer občinski svet lahko veljavno sklepa, če je na seji navzoča večina članov občinskega sveta. Ker tožnika niti ne navajata in ne izkazujeta, da bi bila zaradi izpodbijanega sklepa prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih, je sodišče tožbo zavrglo, saj izpodbijani sklep očitno ne posega v pravice tožnikov ali njune neposredne, na zakon oprte pravne koristi. Po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS tudi v primeru, v katerem je sodišče ugotovilo, da niso podane niti procesne predpostavke za odločanje v upravnem sporu, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Vendar pa je vsebinsko odločanje o pogojih za izdajo začasne odredbe mogoče le v primeru, če je dopusten upravni spor. Ker iz 1. točke izreka tega sklepa izhaja, da je bila tožba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavržena kot procesno nesposobna, zato po oceni sodišča tudi pogoji za izdajo začasne odredbe po 69. členu ZUS niso izpolnjeni. Tožnika nista navedla, na kateri zakonski podlagi predlagata izdajo začasne odredbe, vendar iz tožbenih navedb smiselno izhaja, da jo predlagata na podlagi določbe 2. odstavka 69. člena ZUS. Potreba za začasno ureditev stanja, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe, je verjetno izkazana le v primeru, če je verjetno izkazana tudi tožnikova procesna možnost uspeha v upravnem sporu, saj je namen začasne odredbe v preprečitvi nastanka posledic, ki naj se dokončno odvrnejo z meritorno odločitvijo o tožbenem zahtevku v upravnem sporu. V obravnavanem primeru je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob smiselni uporabi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, saj mora biti pravni interes izkazan tudi pri zahtevi za izdajo začasne odredbe kot obliki začasnega sodnega varstva.