TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.) je v 344. členu določal (sedaj OZ to določa v 319. členu), da obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. V spornem primeru je zaslediti podoben dejanski in pravni položaj. Tožnik, ki je bil upravičen do plače po svoji individualni pogodbi, je odločil, da se njegova plača (do konca leta 1999) zniža in je v zvezi s tem dal ustrezen nalog delavki, ki je obračunavala plače. Ta nalog se lahko šteje kot izjava dolžnici (toženi stranki), da izplačila dela plače ne bo zahteval, saj iz izvedenih dokazov v spisu ni razvidno, da bi bila tožnikova odpoved delu plače kakorkoli pogojena in da bi bila dana s kakšnim zadržkom, nadzorni svet pa, ko je bil obveščen o znižanju plač, tudi ni sprejel nobenega sklepa (izpovedba tožnika na l. št. 56). Ker je tožnik svojo izjavo več mesecev potrjeval tudi s konkludentnimi dejanji, saj je ves čas brez ugovora prejemal nižjo plačo, kot mu jo je, ne glede na ekonomsko uspešnost poslovanja tožene stranke, določala individualna pogodba, je logičen zaključek, da je tožnik takrat imel v svojem namenu, da tovrstne izpolnitve tožene stranke ne bo zahteval.