TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
V primeru, če je krajevna pristojnost sodišča dogovorjena med upnikom
in dolžnikom, se le-ta lahko raztegne tudi na novega upnika -
prevzemnika, kateremu je terjatev cedirana.

Prihaja do primerov, ko delovne organizacije pri prodaji blaga na
kredit za primer spora dogovorijo krajevno pristojnost občinskega
(temeljnega) sodišča kraja, v katerem je tudi sedež delovne
organizacije. Nekatere delovne organizacije zavarujejo te kredite pri
skupnosti zavarovancev v istem kraju. V primerih, ko dolžnik ne plača
dolgovanega zneska, delovna organizacija poplača terjatev od
zavarovalne organizacije, pri kateri je zavarovala kredit.
Zavarovalna organizacija, po opravljenem izplačilu dolgovanega zneska
delovni organizaciji, vlaga regresne tožbe zoper dolžnike občinskemu
(temeljnemu) sodišču, ki je krajevno pristojno po dogovorjeni
krajevni pristojnosti med upnikom in dolžnikom, z zahtevki da se
dolžnik zaveže k nadomestilu zneska, ki ga je zavarovatelj izplačal
delovni organizaciji.
V praksi sodišč je glede teh sporov bilo izraženih dvoje pravnih
stališč:
- Po prvem, krajevna pristojnost, dogovorjena med prejšnjim upnikom
in dolžnikom, s prenosom terjatve na novega upnika velja tudi za
novega upnika. To stališče ima za podlago določbe 440. člena zakona o
obligacijskih razmerjih, iz katerih izhaja, da ima prevzemnik
nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel tudi tožnik do
odstopa terjatve. Tudi z določbo 1. odstavka 939. člena zakona o
obligacijskih razmerjih je predpisano, da z izplačilom odškodnine iz
zavarovanja po zakonu preidejo na zavarovalnico do višine izplačane
odškodnine vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je
kakorkoli odgovoren za škodo.
- Po drugem, krajevna pristojnost, dogovorjena med prejšnjim upnikom
in dolžnikom s prenosom terjatve na novega upnika ugasne in ne velja
za novega upnika. Za takšno stališče se navaja, da se s predpisi
materialnega prava urejajo nastanek, prenos in prenehanje določene
pravice. Uresničevanje teh pravic pa se, če pride do spora, izvaja
pred pristojnim sodiščem po določbah ZPP, s katerimi je določena
pristojnost, zato so, za oceno ali dogovorjena pristojnost velja po
prenosu terjatve na novega upnika, odločilne določbe ZPP. Možnost
dogovarjanja krajevne pristojnosti je izjema, zato je upravičenje
strank v tem pogledu potrebno razlagati kar najbolj ozko, ker je
sporazum o krajevni pristojnosti procesno pravni institut.
Z določbo 70. člena ZPP je predpisano, da stranke lahko s pismeno
pogodbo določijo krajevno pristojnost stvarno pristojnega sodišča
prve stopnje, če zakon ne določa izključne krajevne pristojnosti
kakšnega sodišča, to pa velja le za upnika in dolžnika, ki sta
sporazumno določila krajevno pristojnost sodišča, ne velja pa tudi za
prevzemnika terjatve.
Z določbo 1. odstavka 436. člena zakona o obligacijskih razmerjih je
predpisano, da lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim,
prenese nanj samo terjatev, ne pa tudi pogodbeno dogovorjene
pristojnosti, ker pogodbeno dogovorjena krajevna pristojnost ni
sestavni del pravnega posla.
Na posvetu je glede tega vprašanja bilo sprejeto uvodoma navedeno
pravno stališče.