TFL Vsebine / Revija Pravnik

7

V prispevku so podana razmišljanja o nadaljnjih spremembah upravnega spora zoper odločbe o posegu v okolje, ki so potrebne za zagotovitev skladnosti sodnega varstva z zahtevami Aarhuške konvencije. Iz prakse Obora in Sodišča EU izhaja, da je potrebna nadaljnja preobrazba razumevanja pravnega interesa posameznikov in nevladnih organizacij. Pri urejanju sodnega varstva zoper vse upravne odločbe slovenskega prava, ki (skupaj ali posamično) pomenijo soglasje EIA in druge odločitve iz 6. člena Konvencije dokaznega bremena o tem, da je kršitev postopkovnih določb vplivala na odločbo, ne sme nositi tožnik. V teh postopkih pa je treba, kolikor še ni tako, vsaj za nevladne organizacije, opustiti tudi zahtevo predhodnega sodelovanja in omejenosti njihovega tožbenega upravičenja na navedbe in dokazila, podane že med upravnim postopkom. Ker pa opustitev prekluzije ruši vzpostavljeno ravnovesje procesnih institutov, avtorica poda tudi nekaj predlogov možnih sprememb, ki bi tehtnico nagnile k večji učinkovitosti. Avtorica obravnava učinkovitost postopka pravnega varstva in opozarja, da bi bilo treba osebam, ki spadajo v kategorijo članov zadevne javnosti (po kateremkoli od področnih predpisov), sodno varstvo zagotoviti zoper vse odločbe, ki skupaj tvorijo odločitev o posegu, in ugotavlja nekatere neskladnosti sodnega varstva glede odločitev predhodne presoje. Članek se sklene s premislekom o nujni uzakonitvi možnosti, da bi se z namenom odprave kršitve prava EU izjemoma naknadno izvedla opuščena (predhodna) presoja vplivov na okolje, s čimer bi se omogočila odprava kršitve prava EU.

The article presents reflections on the changes in the judicial review of environmental decisions needed to ensure the compliance of judicial protection with the requirements of the Aarhus Convention. The Committee and the CJEU practice show the need for a further transformation of the understanding of the legal interests of individuals and non-governmental organisations. When arranging judicial protection against the EIA consent and other decisions falling under Article 6 of the Convention, plaintiff shall not be the only one who bears the burden of proof that the violation of procedural provisions has affected the decision. In these proceedings, as far as this is not already the case, a requirement of prior cooperation and a limitation to statements and evidence already submitted during the administrative procedure should be waived at least for non-governmental organisations. However, as abandoning the preclusion upsets the established balance of the various procedural instruments, some suggestions for possible changes that would again tip the scales towards greater efficiency, are made. The author emphasises that persons belonging to the public concerned (under any of the sectoral rules) should have access to judicial protection against all decisions that constitute an EIA decision on activities affecting the environment and determines some inconsistencies regarding access to justice against preliminary ruling decisions. It concludes with a recommendation for enaction of an exceptionally ex-post environmental impact assessment to establish a possibility to remedy the breach of EU law.

Administrative Dispute against Decisions on Activities Affecting the Environment