TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom, družbe A., d.d., ..., se zavrneta.

Na podlagi navedb služnostnega upravičenca in izvedenega dokaznega postopka je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ mogel zaključiti, da je pridobitev konkretne služnosti nujen pogoj za nadaljnje obratovanje in vzdrževanje bazne postaje oziroma za zagotavljanje nadaljnjega nemotenega delovanja javnega komunikacijskega omrežja. Sodišče sodi, da je (že) v fazi uvedbe postopka ugotovljen tudi pogoj v smislu 1. točke prvega odstavka 21. člena ZEKom-1.

Tožnica v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja ne more uspešno izpodbiti le s posplošenimi zatrjevanji, češ da bi moral organ pridobiti mnenja več različnih izvedencev v zvezi z dejstvi in okoliščinami, glede katerih na osnovi svojega mnenja (po lastnem zatrjevanju) dvomi, da so bili v upravnem postopku pravilno oziroma v celoti ugotovljeni. Tudi ni izkazano na podlagi navedb tožnice, da bi ta njen dvom lahko bil utemeljen. Izvedba predlaganih dokazov je namenjena dokazovanju dejstev, ki jih mora stranka najprej zatrjevati.

Obstoj konkretne javne koristi za posamezno bazno postajo ne more biti povezan z vprašanjem zasebnopravnih razmerij med različnimi operaterji oziroma vprašanjem razmerij konkretnega operaterja kot služnostnega upravičenca z drugimi operaterji.

Zgolj z zatrjevanjem hipotetičnega položaja in morebitne bodoče prodaje nepremičnine tožnica ne more uspešno utemeljevati, da so podane okoliščine v smislu drugega odstavka 21. člena ZEKom-1 (bistveno oviranje lastnika nepremičnine).