TFL Vsebine / TFLGlasnik

Pavel Gantar:
To je zame zelo nerodno vprašanje, ker nerad razglašam neke stvari kot svoje dosežke, saj nikoli niso samo moji dosežki. So tudi dosežki mojih sodelavcev bodisi na univerzi bodisi v politiki. Če bi govoril o politiki, bi rekel, da sem ponosen na stvari, za katere nihče ni pričakoval, da bodo uspele. Ko sem bil minister za okolje in prostor, bi omenil zakon o rezervatu Škocjanski zatok. Iz preprostega razloga - ker ni nihče verjel, da nam bo uspelo. Šlo je za že degradirano območje, poginjale so ribe, tudi ptice, in zdelo se je, da bodo odpadki in Luka Koper uničili to območje. Danes je to zgledno urejen rezervat in rekreacijsko območje za Koper, naravna vmesna cona med koprskim pristaniščem in mestom.

Seveda so bili pomembni projekti, na katere sem ponosen. Ne bom govoril o sprejetih zakonih, a bi omenil boje za prenovo Posočja. Uspelo nam je ohraniti identiteto prostora, čeprav je res, da smo prišli v spor z ljudmi, ki so mislili, da delamo prepočasi. Rekli so, dajte nam denar, bomo sami prenovili. Temu smo se odrekli in smo se odločili za dolgoročne projekte – zadnji se šele končujejo in od tega je 20 let. Menim, da se je splačalo, saj je Posočje ohranilo svojo identiteto, nekatere vasi so s to prenovo dodatno zaživele.

Kot velik ali največji dosežek v karieri bi omenil še to, da sem na ministrstvu za informacijsko družbo skupaj s stroko in nevladnimi organizacijami dosegel, da smo spravili skozi vlado in parlament zakon o dostopu do informacij javnega značaja. Mislim, da je ta zakon spremenil slovensko politiko in javno sfero bolj kot kateri koli drugi zakon in bolj, kot bi si mislili. Vse dokumente, ki nastajajo v javnem sektorju, smo naredili odprte, razen tistih, ki so posebej varovani, pa še tam ostaja test sorazmernosti takšnega varovanja.

To so takšni dosežki. V strokovnem pogledu so ti dosežki manjši ravno zaradi politične kariere, saj je bila strokovna kariera kar močno prizadeta in po 20 letih je ni mogoče kar tako obnoviti.

TFL Glasnik:
Morda dosežki šele zdaj dobivajo pravo težo. Danes bi se pogovarjala o okoljski problematiki, ker ste me izredno pritegnili, ko sem vas poslušala na neki okrogli mizi. Morda še sama nisem dovolj razumela, kaj vse ste kot okoljski minister uredili. Kje je danes Slovenija z okoljsko politiko, z odnosom do okolja? Zadnjič ste povedali, kaj vse je mogoče speljati tudi v vladi, če je tam prava oseba. Koliko je lahko okolje tema v Sloveniji? Zavedamo se sicer, da je to pomembna stvar, po drugi strani pa to odrivamo na stran pred drugimi zadevami.

Pavel Gantar:
Lahko rečem, da ni politika, ki bi upal reči, da okolje ni prioriteta, saj na deklarativni ravni poudarjajo, kako je pomembno naše okolje, in kako moramo storiti več; v realnosti je prav nasprotno. Na tej okrogli mizi sem poudaril, da okoljske teme v vsem obdobju samostojne Slovenije v času volitev še nikoli niso dominirale. Morda še najbolj pri prvih volitvah, ko je še kandidirala Stranka zelenih s programom zaprtja jedrske elektrarne. A je bila tudi ta tema zelo zasenčena z idejo osamosvojitve, z lastno državnostjo. Tudi pozneje nobena stranka, ki je imela dober okoljski program, ni dobila dobrih rezultatov zaradi tega programa. V političnem smislu je okolje razmeroma marginalna tema kot sredstvo pridobivanja volivcev na nacionalni ravni. Na lokalnih ravneh, kjer je kakšen velik problem, je lahko okoljska problematika močna zadeva.

Rekel bi še to, da je današnje stanje okolja v Sloveniji boljše, kot je bilo v času, ko sem prevzel to ministrstvo. Seveda bi bilo katastrofalno, če bi bilo enako ali slabše, pa je vendarle treba reči, da so okoljski problemi odraz svojega časa. Medtem ko smo se ukvarjali celo še z emisijami žveplovega dioksida, s podnebnimi problemi in odpadki, danes vidimo, da je predelovalnih zmogljivosti za določene odpadke celo preveč. Danes se ukvarjamo z drugimi problemi, ki se jih takrat nismo niti zavedali oziroma jih niti znanost ni postavljala v ospredje. Problem zraka denimo, kar zadeva klasično onesnaževanje, se nam je zdel na neki način rešen. Vendar je znanost dokazala zelo negativen vpliv trdnih delcev, ki so zelo usodni za dihalne organe.

Ko danes govorimo o večji čistosti voda v Sloveniji, tudi podtalnice, v povprečju, se prebija v ospredje neko novo vprašanje onesnaževanja s hormonskimi motilci. Ti, kot so dokazale raziskave v Angliji in tudi v ZDA, lahko pomembno vplivajo na transformacijo življenja v rekah – recimo na transformacijo spolov. Znan je tudi vpliv na reproduktivne sposobnosti. Poudaril bi, da so lahko že nizke koncentracije teh motilcev zelo problematične.

TFL Glasnik:
Kakšno je stanje v Sloveniji? Ali je Slovenija okoljsko ozaveščena in v kolikšni meri? Katere tri ukrepe bi dali na seznam izboljšav?

Pavel Gantar:
Pred časom sem za neko ameriško knjigo napisal prispevek o stanju okolja v Sloveniji in sem besedilo začel s citatom Dušana Pluta, da je Slovenija ob osamosvojitvi v primerjavi z drugimi socialističnimi republikami zmerno onesnažena država. Danes bi rekel, da je Slovenija zmerno čista država. Torej je bil generalno narejen neki napredek, se pa pojavljajo novi problemi, ki zahtevajo enako ali še večjo pozornost kot stari.

Kar zadeva ozaveščenost, sodijo Slovenci po vseh kazalnikih in tudi po mednarodnih raziskavah med okoljsko najbolj ozaveščene in zavedne. Na ravni nordijskih držav ali celo bolj. Ko pride do vprašanja ukrepanja, se pokaže velika stopnja pripravljenosti ukrepanja za izboljšanje okolja, vendar rezultati kažejo, da se Slovenci zatekamo k tistemu razmišljanju v politiki, ki pravi: sodelujem, če drugi sodelujejo. Če drugi sodelujejo pri čistilni akciji, bom tudi jaz, če ne pa tudi jaz ne bom. Neke vrste igra, ki ne vsebuje toliko altruizma. Pravilno bi bilo, da bom opravil svoje delo, tudi če drugi ne sodelujejo. Tega je v Sloveniji malo, na koncu pa to Slovenci projicirajo v kritiko državnih oblasti. Vedno je kriva država.

Na televiziji boste videli celo vrsto dopisnikov, ki poročajo o okoljskih problemih in vedno končajo z očitkom: kriva je država. Včasih je res, vendar ni država edina, ki je odgovorna za to problematiko.

TFL Glasnik:
To problematiko bi razdelila na dva dela. Država je odgovorna za zakonodajo in njeno izvajanje, da je torej lahka, kar včasih ni. Drugi segment pa je civilna družba, ki je na neki način korektiv obstoječemu stanju. Zadnjič ste rekli, da ko ste bili minister za okolje, ste imeli tik pred podpisom sporazum, da bi lahko zagotovil vire financiranja za civilno družbo. Kaj menite, koliko je sama okoljska zakonodaja zapletena, kje bi jo bilo mogoče poenostaviti v smislu izvedbenih ukrepov in kako?

Pavel Gantar:
Ko sem bil minister za informacijsko družbo v tedanji vladi Toneta Ropa, mi je razložil, naj poskusim priti do sporazuma med vlado in nevladnimi organizacijami o postopkih medsebojnega sodelovanja, vplivanja teh organizacij na oblikovanje vladnih politik. Veliko problemov. Koga izbrati, saj je civilna družba zelo širok spekter, a smo le prišli do neke skupine, ki se je redno sestajala, in smo pripravljali sporazum o financiranju in tem, kako deliti odmerjeni denar. Pomembno je bilo preprečiti, da bi vlada ali politika pri dodeljevanju denarja tem organizacijam prevzela nekakšen posredni vpliv nad delovanjem nevladnih organizacij. Sporazum je bil skoraj dokončan, vendar so nas prehitele volitve in je naslednja Janševa vlada leta 2004 to vrgla v koš. Žal se proces ni več obnovil.

Kar zadeva zakonodajo, vemo, da se v EU že dolgo zavedajo, da je ves segment okoljskih predpisov izjemno zapleten, med seboj celo nasprotujoč. Recimo o vodah. Imate direktivo o vodah, direktivo o poplavni varnosti, potem zagotavljanje pitne vode. Zato gre okoljska zakonodaja v smeri framework direktiv, to je okvirnih direktiv, ki so splošne in generalne ter potem prepuščajo bodisi državam članicam bodisi posameznim aktom nižjega ranga, da regulirajo določene tehnične zadeve. To jim ne uspeva najbolje in prihaja do diktature formalnega prava. Posebno v Sloveniji, kjer obstaja to srednjeevropsko razumevanje prava, ki pač pravi, da mora biti vse, kar počenja javna roka, predpisano. Nič ni prepuščeno zdravorazumski presoji.

Mislim, da je po letu 2004 v tej zgodbi okoljska politika izgubila svoj naboj. Bilo bi pričakovati, da bo Slovenija izkoristila položaj, ki ga je imela v okoljskih temah in projektih v času vstopanja v EU, in bi bila med tistimi, ki trasirajo pot v EU na tem področju. Ampak ne, Slovenija se je utopila v nekih občih zgodbah in tem, da preprosto sledi temu, kar narekuje evropska birokracija. Okoljska politika se je izgubila, selili so jo od ministrstva do ministrstva. Vlada Mira Cerarja je naredila dobro potezo s tem, da je obnovila ministrstvo za okolje in prostor, vendar ni storila nič več, kot samo to.

Skupaj je treba potegniti niti okoljske, prostorske in vodne politike, a je za to zmanjkalo interesa in očitno tudi ljudi. Poglejte stranke, ki danes sodelujejo v vladi, imajo zelo skromen programski okvir na področju okolja.

TFL Glasnik:
Smo tik pred volitvami in kakor koli obračamo, ljubezen do okolja je politika. Ne morem si kaj, da vas ne bi vprašala, ali morda vidite svojega naslednika kot osebo (ne glede na politično barvo), ki bi lahko v okolju naredila take premike, kot ste jih vi. Zanima me v Sloveniji, a tudi v Evropi.

Pavel Gantar:
Tudi jaz bi lahko marsikaj naredil boljše. Šele po tistem, ko nekaj narediš, vidiš, da bi lahko naredil malo drugače in boljše. Vsi smo se učili na tem zelo težkem področju, a sem že takrat govoril, da se bo delo videlo čez 15 ali 20 let. In to je res, na področju voda, odpadkov, pa čeprav so bile vmes številne diskontinuitete. Jaz govorim o okoljski politiki, ne govorim o ministrih, ker vem, kako težak položaj je to, in se izogibam govoriti o konkretnih ministrih ali ministricah.

Mislim, da je v Sloveniji zelo veliko dobrih strokovnjakov, ki imajo občutek za javno. Ni zadosti, da si dober okoljski strokovnjak, dobrih je veliko, vendar moraš imeti smisel za politično in za javno. Moraš znati komunicirat z javnostjo in definirati okoljske probleme ne le kot okoljske probleme, temveč kot javne probleme, ki jih je treba reševati. Najdejo se, a bi težko posameznega izpostavil.

TFL Glasnik:
Vedno vprašam, kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Pavel Gantar:
Naj nehajo tarnati ves čas in povsod in za vsako stvar. Take ljudi je treba napotiti v spovednice, ne pa v medije.