TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Na podlagi določbe 1. odst. 193. čl. ZOR je mogoče priznati povračilo stroškov v zvezi s pogrebom (žalna obleka, venec, cvetje) vsem tistim osebam, za katere je glede na njihovo razmerje do pokojnika običajno, da jim ti stroški nastanejo - in v obsegu, ki je običajen. Med te osebe je glede na način izražanja pietete do pokojnega, ki je v Sloveniji običajen, treba šteti tudi brate in sestre pokojnega - ne glede na to, ali je med njimi in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnost (v smislu 2. odst. 201. čl. ZOR).

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi je utemeljena. Kdor povzroči, da nekdo umre, mora povrniti običajne stroške za njegov pogreb (1. odst. 193. člena ZOR). Oškodovanec iz te zakonske določbe je tisti, ki je te stroške imel. Povsem nesporno je v sodni praksi, da je "običajne stroške za pogreb" iz te zakonske določbe treba razlagati tako, da so z njimi mišljeni tudi stroški za žalno obleko, žalne vence in cvetje, kolikor nastanejo v zvezi s pogrebom - in kadar in kolikor jih je mogoče šteti za običajne. Citirana zakonska norma ne določa kroga oseb, ki jim je mogoče priznati povračilo teh stroškov v zvezi s pogrebom, z ničimer drugim kakor z zahtevo, da gre za običajne stroške. To pa pomeni, da je na podlagi določbe 1. odst. 193. člena ZOR mogoče priznati povračilo stroškov v zvezi s pogrebom (žalna obleka, venec, cvetje) vsem tistim osebam, za katere je glede na njihovo razmerje do pokojnika običajno, da jim ti stroški nastanejo - in v obsegu, ki je običajen. Med te osebe je glede na način izražanja pietete do pokojnega, ki je v Sloveniji običajen (še zlasti v primeru tragične smrti, kakršna je smrt v prometni nesreči), treba šteti tudi brate in sestre pokojnega - neglede na to, ali je med njimi in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnost (v smislu 2. odst. 201. člena ZOR).

Pravkar obrazloženo pomeni, da je sodišče druge stopnje z izpodbijanim delom sodbe zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaradi ugoditve pritožbi tožene stranke zavrnilo zahtevka tretje in četrte tožnice. Pri revizijskem preskusu izpodbijane sodbe se je ob tem izkazalo, da so izpolnjeni pogoji za ugoditev reviziji na podlagi določbe 1. odst. 395. člena ZPP, tj. s spremembo izpodbijane sodbe. Tožena stranka je namreč izpodbijala sodbo prve stopnje glede odločitve o zahtevkih teh dveh tožnic le z razlogi v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je tako opravilo preskus sodbe prve stopnje v celotnem zahtevanem obsegu. Dejanska podlaga sodbe prve stopnje pa je v tem delu vsebovala ugotovitve vseh, po materialnem pravu potrebnih dejstev: da sta tožnici imeli stroške z žalno obleko, vencem in cvetjem; da so potrebni stroški žalnih oblačil znašali 15.000,00 SIT za vsako; da so vsaki utemeljeno nastali stroški venca in cvetja v znesku 10.000,00 SIT. Pri tako ugotovljeni dejanski podlagi, pri ugotovljeni odškodninski odgovornosti tožene stranke za dve tretjini škode iz obravnavanega škodnega dogodka in pri prej obrazloženi podlagi za sporno odškodninsko upravičenje teh dveh tožnic - je pravilna uporaba materialnega prava narekovala odločitev, ki jo je glede teh dveh tožnic pomenila sodba prve stopnje. Ob neizpodbijanem citiranem delu dejanske podlage sodbe prve stopnje bi zato sodišče druge stopnje moralo zavrniti pritožbo tožene stranke proti obsodilnemu delu sodbe prve stopnje glede zahtevkov tedanjih tretje in četrte tožnice - in obenem v tem delu potrditi sodbo prve stopnje. Ko sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni tako odločilo, je bilo treba na podlagi določbe 1. odst. 395. člena ZPP ugoditi reviziji teh dveh tožnic s spremembo sodbe druge stopnje, ki je razvidna iz izreka revizijske sodbe.