TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-3084/2023/11 (1222-13) z dne 10. 8. 2023 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Tožena stranka določbe člena 33(2)(a) Procesne direktive 2013/32/EU, po kateri ima organ diskrecijo, ali bo prošnjo zavrgel ali ne, ni uporabila ob pravilnem upoštevanju določbe člena 24(2) Listine. Tožena stranka bi morala v okviru ocenjevanja dobrobiti mladoletnika in v zvezi z njegovim socialnim razvojem z zanesljivostjo ugotoviti, kakšen status ima tožnik v Avstriji in od kdaj ga ima, če ga ima, ali je možno najti njegove bližnje sorodnike; preveriti bi morala, kako to oziroma zakaj ima mladoletnik kontradiktorne izjave glede bivanja v Avstriji; v teh primerih je namreč treba biti posebej pazljiv glede morebitne uporabe Direktive 2004/81 o dovoljenju za prebivanje, izdanem prebivalcem tretjih držav, ki so žrtve trgovine z ljudmi ali so bili predmet dejanj omogočanja nezakonitega priseljevanja, ki sodelujejo s pristojnimi organi. Šele, ko bi tožena stranka preverila, ali (n)ima mladoletni prosilec morda kakšne specifične potrebe, bi lahko ocenila tudi, ali lahko uporabi pooblastilo za diskrecijsko odločitev o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito. Takšen podroben razgovor s prosilcem zaradi ugotavljanja vseh pravno relevantnih dejstev v zvezi z varstvom otrokovih koristi pa iz zapisnika prošnje in zapisnika o osebnem razgovoru ni razviden.

Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca do pravice, ki mu pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za državni oziroma pristojni organ in za upravičenca.

Bistvena so pravila o pravnih sredstvih brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava. Kršitve prava uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.

Prosilci za mednarodno zaščito so v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru.