TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrže.

Prvo vprašanje, ki ga postavlja revident v zvezi s predmetom upravnega spora, v obravnavani zadevi ni pravno pomembno, za obravnavanje tega vprašanja pa iz revizije tudi ni mogoče razbrati, kakšen bi lahko bil revidentov pravni interes za tako presojo. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zgolj pojasnilo, da je treba v obravnavani zadevi (gre namreč za upravni akt, ki je bil izdan na prvi stopnji, utemeljen pa je tudi z razlogi iz obrazložitve drugostopenjske odločbe) argumentacijo iz obeh odločb obravnavati kot celoto.

V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na razlago pojma "poskusa vračanja" iz četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD, vprašanja, na katerega bi želel odgovor Vrhovnega sodišča, revident ni izpostavil. Za odločitev sodišča prve stopnje je bila namreč ključna dejanska ugotovitev, da revident v postopku ni uspel izkazati predpisanega pogoja, (saj ni izkazal niti navajal nobenih ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v tem obdobju sploh poskušal vrniti v Slovenijo), in ne zožujoče materialnopravno stališče sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe v zvezi s tem izrecno navedlo, da je pojem "poskusov vračanja" iz navedene zakonske določbe pomensko odprt pojem, ki nakazuje na vsakršno ravnanje (oziroma njegov poskus), ki kaže na željo oziroma voljo nekoga, da bi se vrnil nazaj (npr. zaprosilo za vizum, za začasno prebivanje, iskanje zaposlitve). Razlaga, ki bi jo morda želel uveljaviti revident, da zakonska zahteva po poskusu vračanja vključuje tudi vsakršno odsotnost poskusa vračanja v nadaljnjem obdobju petih let (po preteku prvega petletnega obdobja od zapustitve Republike Slovenije v avgustu 1991 do avgusta 1996), pa je očitno napačna in v nasprotju z vsemi ustaljenimi metodami razlage prava.

Ker revident ob kritiki zakonske ureditve le splošno navaja, da gre za neustavnost, ne da bi sploh vsebinsko opredelil, s katero ustavno normo je navedena ureditev v nasprotju, Vrhovnemu sodišču ni omogočil, da bi njegovo zadevo lahko ovrednotilo kot pomembno za rešitev (novih) ustavnopravnih vprašanj, povezanih z ustavnostjo navedene zakonske ureditve.