TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožena stranka ni ugotovila, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran ne izražajo verskih prepričanj, in kakšna je možnost, da bi glede na tožnikove osebne okoliščine na enak način obravnavale tudi njega.

Tožnik ni znal konkretneje in bolj natančno pojasniti, zakaj je sploh pričel opazovati to cerkev in zakaj ravno to cerkev, zaradi česar so izjave o tem, da je izključno zaradi tega pričel razmišljati o spremembi vere, neprepričljive in neverjetne. Tožnik v Iranu se ni dovolj pristno niti dovolj intenzivno zanimal za krščanstvo, da bi lahko na tem gradil svojo željo po spremembi vere oziroma krstu po prihodu v Slovenijo.

Člen 5(3) kvalifikacijske Direktive dopušča le zavrnitev ponovne prošnje in le zavrnitev priznanja statusa begunca, ne pa tudi subsidiarne oblike zaščite, uporaba pa mora biti v skladu s Konvencijo o statusu beguncev in Protokolom o statusu beguncev (Ženevska konvencija). V tožnikovem primeru pa gre za prvo prošnjo, s sklicevanjem na to določbo pa je tožena stranka zavrnila tudi status subsidiarne oblike zaščite.

Kdaj točno naj bi tožnik o spremembi vere povedal svoji ženi in zakaj ravno takrat, tožnik v tožbi ni pojasnil, na glavni obravnavi pa je glede tega bistvenega vprašanja podal izjemno splošne, skope, nekonkretizirane, izmikajoče in nelogične odgovore.

Iz predloženih dokazov ne izhaja potrditev tožnikovih navedb, da je s temi objavami želel zgolj razširiti svojo vero in pokazati svojim prijateljem, da je kristjan, saj je iz okoliščin njihove objave razvidno, da so bili dokazi sestavljeni zgolj za potrebe zatrjevanja, da naj bi bila tožnikova spreobrnitev sedaj javna.

Sodišče ne more zaključiti, da je tožnik dejansko povedal svoji ženi in/ali sorodnikom ter prijateljem za svoj krst oziroma spremembo vere oziroma, da bi ti lahko za to izvedeli na kakšen drug način (npr. preko družabnih omrežij).

Tožnik je izkazal določeno poznavanje krščanske oziroma evangeličanske vere, vendar po drugi strani sodišče ne more spregledati dejstva, da iz tožnikovih preostalih izjav ne izhaja, da bi se v vero prav posebej poglabljal, še posebej, ker tožnik istočasno trdi, da bere sveto pismo, moli, obiskuje bogoslužja in molitveno skupino. Izjave tožnika ne potrjujejo njegovih trditev o tem, da bere sveto pismo, da se poglablja v veri ali da bi pri bogoslužju in/ali na splošno v cerkveni skupnosti sodeloval na način, ki bi od njega zahteval dejansko vključenost v skupnost ter spremljanje in poznavanje molitev ter vere.

Ker tožnikova sprememba vere ni pristna, sodišče zato tudi utemeljeno in logično pričakuje, da tožnik v primeru vrnitve v Iran krščanske vere ne bo izkazoval in prakticiral na kakršenkoli način, ki bi ga lahko ogrozil in pritegnil pozornost oblasti. Tožniku torej iz tega razloga v Iranu ne grozi preganjanje niti resna škoda.

Iz citiranih poročil sodišče sklepa, da za osebo, ki naj bi v tujini spremenila vero oziroma se krstila in ki ob vrnitvi tega ne naznani družini ali javno, ne obiskuje hišnih cerkva, vere ne širi in tudi na kakšen drug način nase ne opozori, ne obstaja nevarnost preganjanja. Sodišče meni, da je takšna oseba tudi tožnik. Tožnik že pred odhodom iz Irana za oblasti ni mogel biti nikakor sumljiv, o svoji spreobrnitvi oziroma krstu ni še nikomur povedal, utemeljeno pa sodišče verjame, da tega tudi ne bo storil, ker njegova sprememba vere ni pristna. Pa tudi če bi iranske oblasti, čeprav po oceni sodišča glede na informacije o izvorni državi izredno malo verjetno, izvedele za tožnikov krst in zatrjevano spreobrnitev v tujini, sodišče sklepa, da bi tožnik oblasti dovolj verjetno lahko prepričal, da spreobrnitev ni bila pristna, še posebej, ker niti pred odhodom iz Irana svoje vere ni prakticiral ne v družini ne javno, in mu zato ne bi grozilo nikakršno preganjanje.