TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz predhodnih odločb, s katerimi so bila določena vprašanja že preizkušena. Prav tako naknadna sodna kontrola ni namenjena ponavljanju vsebine sodnih oziroma tožilskih odredb, temveč presoji njihove zakonitosti, ki jo je sodišče v obravnavanem primeru opravilo in v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe tudi zadostno in razumno obrazložilo.

Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da je vprašanje izzivanja kriminalne dejavnosti v prvi vrsti dejansko vprašanje, ki je odvisno od presoje dejstev in okoliščin, v katerih so delovali tajni delavci. Za presojo, ali je v določenem primeru prišlo do izzivanja kriminalne dejavnosti, so vzpostavljena objektivno - subjektivna merila. Posameznikova pripravljenost izvršiti kaznivo dejanje se na primer ocenjuje na podlagi njegove predkaznovanosti, njegove seznanjenosti z okoliščinami in načini izvršitve kaznivega dejanja, njegove vztrajnosti izvršiti kaznivo dejanje ter samoinicijativnega ravnanja v smeri njegove izvršitve. Poleg tega je treba objektivno oceniti, kakšni sta bili narava in intenziteta ravnanj izvajalcev ukrepov, in sicer ali so osumljenca na primer nagovorili k izvršitvi kaznivega dejanja, mu ponudili bistveno višji znesek od primerljivih plačil, ki se pričakujejo pri določenem kaznivem dejanju, ali so sprožili potek dogodkov in podobno. Izvajalci prikritih preiskovalnih ukrepov torej ne smejo delovati kot provokatorji, ki bi s svojim ravnanjem vplivali na voljo preiskovanega posameznika na način, da bi ga vzpodbudili k izvrševanju kaznivega dejanja, ki sicer ne bi bilo izvršeno, ali k povečanju njegove kriminalne teže, le s ciljem zbiranja dokaznega gradiva za uvedbo poznejšega kazenskega postopka.