TFL Vsebine / TFLGlasnik

1 UVOD

Pojem deležnik, si ga lahko razlagamo na različne načine, poleg tega pa ga tudi izgovarjamo različno: s poudarkom na prvem ali na drugem e. V tem prispevku bomo upoštevali samo kategorijo s poudarkom na prvem e. [1]Tudi to besedo uporabljamo za različne vsebine, pogosto pa tudi napačno. Zanimivo je, da besede déležnik ne najdemo v slovenskem pravopisu, navaja pa besedo udeleženec (SP, 2001, 1604). Verjetno izhaja iz nastanka obeh besed. Udeleženec je namreč izvedenka iz "biti udeležen oziroma udeležiti se", déležnik pa iz "imeti delež". Razliko lahko praktično ponazorimo v stavku: »imam delež podjetju, nisem pa bil udeležen pri odločanju o delitvi dobička.« Bil sem torej deležnik, nisem pa bil udeleženec. Podobno bi na primer udeležencu v prometu težko rekli, da je deležnik. Vidimo, da sta besedi v vsakdanji praksi lahko sopomenki, vendar očitno obstaja pomembna vsebinska razlika s strokovnega vidika. V angleškem prevodu je udeleženec "participant", deležnik pa "stakeholder" (Šega, 1997, 540 in 777).

V nadaljevanju bomo besedo deležnik obravnavali v okviru teorije deležnikov (angl.: stakeholder theory), in sicer z vidika družbene odgovornosti podjetij. Teorija temelji na prepričanju, da vsaka združba služi, ne samo interesom lastnikov oziroma ustanoviteljev, temveč vsem deležnikom. Tudi v tem okviru pa so v strokovni literaturi prisotne različne opredelitve, kar otežuje napredek tako v razvoju teorije deležnikov kot tudi v uveljavljanju družbene odgovornosti podjetij.

2 Nekaj opredelitev deležnikov

Deležniki so najširše opredeljeni s tistimi, ki imajo v podjetju neki interes, oziroma jih delovanje podjetja na neki način zadeva. Zato pričakujejo, da se bo podjetje obnašalo glede na njihove interese (Idowu, Louche, 2011, 247).

Podobno nekateri razumejo deležnike podjetja kot posameznike ali skupine, ki lahko pridobijo ali pa so oškodovani zaradi podjetja, oziroma katerih pravice so lahko kršene in jih mora podjetje upoštevati (npr. Matten v: Henningfeld et al.,2006, 16).

Najširše razumevanje deležnikov (s trženjskega vidika) kaže slika 1.

Slika 1: Ravni ekvivalentne menjave podjetja z deležniki

Vir:Jančič (1996), povzeto po Gostiša (n.p. 2).

Podobno široko so med deležniki všteti: delničarji, vlada s svojimi agencijami, borze, upniki, banke in finančne institucije, finančni investitorji in analitiki, notranje poslovodstvo, zaposleni, sindikat, kupci, dobavitelji, splošna javnost, potencialni investitorji (Idowu, Louche, 2011, 247).

Nekateri avtorji dodajo še: medije, tekmece, organizacije za zaščito potrošnikov, skupnosti in druge skupine s posebnimi interesi (npr. Freeman et al., 2010, 24), oziroma različne oblike civilne družbe (npr. Matten v: Henningfeld et al.,2006, 17). Podobno široko opredeljujejo deležnike tudi Brooks in Dunn (1018, 17) ter Byars in Stanberry (2018, 9).

Večina avtorjev meni, da se deležniki po prioriteti razlikujejo od podjetja do podjetja in celo pri istem podjetju, in sicer v odvisnosti od različnih položajev, ciljev ali projektov (npr. Matten v: Henningfeld et al., 2006, 16).

Nekateri gredo v opredelitvah deležnikov še dlje, vključili bi celo teroriste, izsiljevalce in tatove (Freeman v: Jensen, 2002, 236).

Običajno pa so deležniki opredeljeni bolj splošno, na primer kot »skupine, ki so pomembne za obstoj in uspešnost združbe« ali kot »skupine ali posamezniki, ki lahko vplivajo na poslovanje združbe ali pa so prizadeti z njenim poslovanjem« (Boatright, 2000, 356).

Iz navedenega je očitna razmeroma velika raznolikost opredelitev deležnikov, zato je koristno njihovo ustrezno strukturiranje oziroma razvrščanje. Poleg namena analiziranja je pomembno razvrščanje deležnikov tudi z vidika vsebine poročanja, ki ga zahteva IESBA Kodeks v točki 220 (IESBA, 2018).

3 Razvrščanje deležnikov

S slike 1 lahko sklepamo, da je pojem deležnika možno opredeliti na dva načina:

1. z interesom, ki ga ima neki subjekt v združbi;
2. z interesom združbe v nekem subjektu.

Drugi način vpliva predvsem na poslovno politiko združbe, manj pa na interes posameznega subjekta v združbi. Poleg tega je tak nabor lahko izredno širok in težko obvladljiv, obenem pa ne ustreza osnovam teorije deležnikov, ki predpostavlja obstoj interesa deležnikov, ki na svoj način vplivajo na ustvarjanje vrednosti v podjetju (Freeman et al., 2010, 24–29). Zato se bomo ukvarjali samo z deležniki iz prvega načina, ki je prikazan v prejšnjem odstavku.

Ena od možnosti je deliti deležnike na notranje (npr. delničarji, poslovodstvo, zaposlenci) in zunanje (npr. poslovni partnerji, upniki). Taka delitev je sicer preprosta, vendar ni primerna za podrobnejšo obravnavo in analiziranje deležnikov.

Podrobnejši je input-output model, ki deli deležnike na investitorje, odjemalce, dobavitelje in zaposlence (Boatright, 2000, 357). Isti avtor, kot primernejši model predlaga delitev na investitorje, politične skupine, odjemalce, zaposlence, trgovinska združenja, dobavitelje, vlado, in skupnosti (Boatright, ibidem, 358).

Težava pri zgornjih razvrščanjih deležnikov ni samo njihovo število, temveč predvsem njihova različnost interesov. Na tej podlagi namreč lahko nastajajo konflikti med deležniki, ki jih mora združba upoštevati (npr. Prindl, Prodhan, 1994, 69–142).

Očitno je nujno, da združbe upravljajo in usklajujejo različne interese deležnikov. Strokovna literatura praviloma k temu prispeva z razvrščanjem deležnikov, vendar praviloma samo v obliki podrobnejšega naštevanja vrst deležnikov, kot na primer: odjemalci, partnerji, zaposlenci, sindikat, lokalna skupnost, širša družba, vlada, nevladne organizacije, združenja, konkurenti, dobavitelji, investitorji, delničarji (Pohl, Tolhurst, 2010, 18). Takemu načinu sledijo tudi nekatere korporacije, kot na primer Nestlé (Pohl, Tolhurst, 2010 20).

Podrobnejše naštevanje pa ne odpravi težav, zato nekateri predlagajo razvrščanje deležnikov v posamezne, vsebinske kategorije. Glede na njihov vpliv lahko razlikujemo štiri kategorije deležnikov (Byars, Stanberry, 2018, 75):

• dejavni (delničarji, zakonodajalci, vladni regulatorji, upravni odbori), ki dovoljujejo delovanje združbe;
• normativni (tekmeci, vrstniki, strokovna združenja), ki vplivajo na pravila za opravljanje dejavnosti;
• funkcijski (dobavitelji, zaposlenci, sindikat, odjemalci, trgovci), ki vplivajo na vložke in izložke iz dejavnosti);
• razpršeni (nevladne organizacije, volivci, masovni mediji), ki vključujejo druge subjekte z manjšimi povezavami, toda z možnostjo pomembnega vpliva na poslovanje.

Prikazano razvrščanje deležnikov sicer nekoliko olajšuje njihovo analiziranje, vendar je za oblikovanje ustrezne poslovne politike še vedno pomanjkljivo. Boljše sodilo je vidik družbene odgovornosti združbe, kar bomo obravnavali v nadaljevanju.

4 Vidik družbene odgovornosti

Za izhodišče bomo citirali trditev, ki je povezana z razmišljanjem o družbeni odgovornosti podjetij, in sicer: »podjetja so zakonsko odgovorna lastnikom delnic (angl.: shareholders) in strateško odgovorna deležnikom« (Brooks, Dunn, 2018, 17). Čeprav je ločevanje na zakonsko in strateško odgovornost združb v nasprotju z dosledno razumljenimi načeli trajnostnega razvoja, moramo ugotoviti, da gre vsekakor za odgovornost do deležnikov, kamor spadajo tudi delničarji. Zato je pomembno ugotoviti, zakaj naj bi bila združba odgovorna deležnikom.

Tu gre za etično načelo poštenosti, ki ga uveljavlja zakon dodane vrednosti. Vsak prispevek k ustvarjanju dodane vrednosti naj bi bil namreč ustrezno ovrednoten in nagrajen. Prispevek k ustvarjanju dodane vrednosti pomeni obenem tudi prispevek k zmanjšanju poslovnega tveganja oziroma k njegovemu obvladovanju (Bergant, 2017a, 100).

Zgornja trditev ponuja novo opredelitev deležnikov, in sicer: deležniki so tisti, ki prispevajo k obvladovanju tveganja v poslovanju združbe pri ustvarjanju dodane vrednosti. Ta prispevek pomeni, da deležnik prevzema določen del tveganja v poslovanju združbe. Obenem pa pomeni tudi vsebinsko podlago za utemeljitev odgovornosti združbe do deležnika.

Z vidika prevzemanja tveganja lahko deležnike delimo na:

1. neupravljavce to je na tiste, ki nosijo manjši del tveganja združbe in katerih skupna značilnost je, da nanje sicer posredno ali neposredno vplivajo boljši ali slabši izidi iz poslovanja združbe, vendar na poslovne odločitve ne morejo neposredno vplivati; imajo pa zato možnost različnih vrst nadziranja:

1. financerji, oziroma upniki, ki jim pripadajo obresti;
2. zaposlenci, ki niso solastniki in njihov sindikat;
3. nadzorni organi;
4. država, ki ji pripadajo davki;
5. manjšinski delničarji in portfeljski investitorji, ki jim pripadajo dividende oziroma druga oblika udeležbe v presežni dodani vrednosti (neaktivni solastniki kapitala združbe);
6. ožja in širša družba v različnih organizacijskih oblikah, ki jih lahko prizadene združba na primer s svojo politiko do okolja;

2. upravljavce, ki poleg tega, da nosijo tveganje, s svojimi odločitvami prispevajo tudi k obvladovanju tveganja; to so predvsem zaposlenci, ki so solastniki in družbeniki oziroma večinski delničarji (aktivni solastniki kapitala združbe) ter vrhnje poslovodstvo (uprava), lahko pa so tudi drugi (npr. poslovni partnerji, ki pogodbeno prevzemajo del tveganj z udeležbo na izidu iz skupnega poslovanja).

Poudariti je treba, da navedene skupine niso statične, temveč se spreminjajo, saj se lahko njihov interes, s tem pa tudi obveznost združbe, zaradi najrazličnejših vzrokov razmeroma hitro spreminja. To pomeni, da se člani skupine (posamezniki ali združbe) selijo iz ene skupine v drugo.

Interes deležnikov je različno močan v odvisnosti od tega, kako močno občutijo tveganje, ki so mu izpostavljeni. Ta občutek je z razvojem civilizacije, zlasti informatike in medijev, vse bolj prisoten. Z njim se veča tudi interes po večjem vplivu v združbi.

Zgornja opredelitev deležnikov je predvsem načelna, saj se razlikujejo tudi po tem, katero združbo (in njene posebnosti) imamo v mislih. Končna opredelitev deležnikov je torej objektivno pogojena s konkretno izbrano združbo.

Iz besede deležnik logično izhaja, da bi morali biti deležniki (sorazmerno prevzetemu tveganju) udeleženi tudi v ustvarjeni dodani vrednosti. Ta logika pa ni v celoti udejanjena.

Širša družba (tudi država) bi morala ta interes priznati s tem, da tudi formalno omogoči deležnikom ustrezen vpliv na poslovanje konkretne združbe (vsaj pri nadziranju poslovanja združbe), in s tem na obvladovanje tveganja, ki ga prevzemajo.

Posebej naj utemeljimo vlogo države kot deležnika, ker je v strokovni literaturi premalo ali pa pomanjkljivo opredeljena. Različni avtorji obravnavajo vlogo države. Običajno ji pripisujejo nalogo vzpostavljanja pravnega reda in davčnega sistema oziroma odpravljanja ovir za razvoj gospodarstva (npr. Freeman et al.,2010,278–280). Obenem pa ne poudarjajo, da država praviloma ne sodeluje aktivno pri poslovnih odločitvah združb, zato njen delež v združbah ni odvisen od njenega prispevka, temveč od ugotovljenih davčnih osnov v združbah.

To pa obenem pomeni, da država prav tako nosi del tveganja poslovanja podjetij, saj je njen delež neposredno odvisen od učinkovitosti njihovega poslovanja. To tveganje se kaže zlasti v dveh pogledih:

1. država občasno odpisuje svoje davčne terjatve, kadar jih ne more več izterjati;
2. neučinkovito poslovanje združb zmanjšuje njihovo davčno osnovo in s tem tudi davčne prihodke države.

Obe vrsti tveganja vplivata na proračun države, ki je zato, skladno z opredelitvijo v 4. poglavju, tudi pravi deležnik. Logično je torej, da bi državo ^[2] kot deležnika moral zanimati zlasti dobiček, vendar tega interesa ne izkazuje z ustrezno zakonodajo. Nasprotno, država se odzove samo, kadar je podjetje že akutno plačilno nesposobno, saj tedaj v večini razvitih držav začne delovati insolvenčna zakonodaja.

Država se torej obnaša, kot da ji je dokaj vseeno, ali podjetje posluje z dobičkom ali ne. Čeprav se z izgubo običajno zmanjšuje davčna osnova, se država zanaša na odziv lastnikov podjetja in njim prepušča ustrezne odločitve. Praksa kaže, da odločitve lastnikov niso vselej koristne, niti v smislu ustvarjanja dodane vrednosti niti v smislu ustvarjanja dobička. To pomeni, da država svojega legitimnega interesa pri ustvarjanju dobička v podjetjih ni zaščitila z ustreznimi predpisi.

Država na ta način ustvarja in utrjuje okolje, kjer je neodtujljiva pravica lastnika, da njegovo podjetje posluje z izgubo in to kljub dejstvu, da se lahko pri tem zmanjšujejo prihodki države, oziroma posredno povečujejo davčne obveznosti pozitivno delujočih združb. S tem se zmanjšuje dodana vrednost in blaginja celotne države. Še zlasti se to pokaže pri izgubah države zaradi stečajev podjetij. To pomeni, da tudi država nosi del poslovnega tveganja ^[3] združb , vendar nima možnosti posegov v njihovo poslovanje, razen v primeru insolventnosti združb.

Aktualno dogajanje v Sloveniji kaže, da vse navedeno velja tudi za združbe, kjer je država večinski ali pomemben lastnik, čeprav bi lahko država odločneje posegala prek ustreznih organov upravljanja.

Podoben je primer, ko država ne ukrepa proti lastnikom, ki se neodgovorno obnašajo do svoje lastnine (npr. do nepremičnin) in jo pustijo propadati, s tem pa zmanjšujejo vrednost premoženja družbe kot celote. ^[4]

Država je praviloma:

1. pomembna deležnica v dodani vrednosti posameznih združb;
2. nosilka in varuhinja interesov vseh državljanov glede povečevanja ravni splošne blaginje, torej rasti bruto domačega proizvoda;
3. nosilka in izvajalka ukrepov za zagotavljanje ustreznega gospodarskega okolja in pogojev za uspešno poslovanje združb;
4. nosilka in pospeševalka ideje ter ukrepov za trajnostni razvoj in družbeno odgovornost podjetij.

Zato lahko utemeljeno pričakujemo, da bo država svoj legitimni interes zaščitila tudi z ustrezno zakonodajo. Pri tem seveda zadenemo na dva nasprotna interesa v kapitalizmu, to sta interes zasebnega kapitala in interes širše družbe.

To nasprotje je možno razrešiti s primerno zakonodajo, če seveda obstaja politična volja na ravni vodstva države. Ravnodušnost države je primerljiva z običajno ravnodušnostjo sindikatov v primeru poslovanja podjetja z izgubo. Očitno gre za pomembno težavo, ki je ni možno rešiti čez noč. V prvi vrsti zahteva povečanje znanja vseh vpletenih (deležnikov), na tej podlagi pa tudi spreminjanje organizacijske kulture v širši družbi.

Podobna težava je pri opredeljevanju bank kot deležnikov v združbah. Tudi banke tako ali drugače, prej ali slej, nosijo del tveganja. To dokazujejo nujne rezervacije v bankah, zahteve po dodatnem zavarovanju (angl.: collaterals), zlasti pa odpisi terjatev (dogovorjeni ali v postopkih prisilne poravnave oziroma ob stečaju dolžnika). To pomeni, da se poslovno življenje ne ozira na predpis o pogodbeni obveznosti. Pri tem so banke načeloma v boljšem (nadrejenem) položaju kot dolžniki.

Boljši položaj financerjev je v celoti posledica pogodbenega razmerja, ki je popolnoma administrativnega značaja in nima podlage v poslovni ali ekonomski logiki. ^[5] S poslovno logiko namreč razumemo nujnost, da pravi deležniki v poslovanju prevzamejo del poslovnega tveganja. To nasprotje s pogodbenimi določili se kaže v odpisu terjatev, ko prevlada poslovna logika. Pokaže namreč, da vsebinsko ne gre za pogodbeno razmerje, temveč za poslovno partnerstvo, kjer je tveganje treba razporediti med deležnike.

Navedeno se kaže tudi v drugačnih rešitvah financiranja poslovanja, med katerimi je nedvomno najpomembnejši način financiranja v islamskem svetu. Šeriatsko pravo (angl.: shariah law) namreč na podlagi Korana prepoveduje obresti. Islamski financer lahko pridobiva dobiček samo iz prevzemanja tveganja pri posameznem projektu. ^[6] Seveda ni treba posebej poudarjati tudi pomembnosti etičnega vidika take ureditve.

Vidimo torej, da je možno ugotoviti nedoslednost trenutno še vedno v svetu prevladujoče ureditve bančnega poslovanja, ne samo z vidika dodane vrednosti. Obenem pa lahko slutimo tudi nekatere možnosti spreminjanja take ureditve.

Prvi korak sprememb je bil narejen z usmeritvijo bank tudi na projektno financiranje ( angl.: project financing), ki pa je vse do danes ostalo samo kot manjši del bančne ponudbe. Drugi korak je bil narejen ob intenzivnejšem ukvarjanju bank s svojimi slabimi terjatvami, in sicer v smeri kriznega poslovodenja (angl.: crisis management)podjetij, ki niso sposobna odplačevati posojil.

Prevzemanje kriznega poslovodenja ^[7] kaže, da banka iz upnika pogosto postane ekonomska (so)lastnica prezadolženega podjetja in s tem poleg posojilnega prevzema tudi poslovno tveganje.

Razvoj v smeri prevzemanja kriznega poslovodenja je dokaz, da se banka ne more izogniti poslovnemu tveganju, čeprav so obresti pogodbena obveznost. Obenem je to tudi dokaz poslovne logike, ki ob prevzemu tveganja zahteva ustrezne pristojnosti pri odločanju. ^[8]

Uveljavljanje te logike pri bankah bi (vsaj v prvi fazi) pomenilo vedno večji obseg projektnega financiranja.

Ne nazadnje naj se dotaknemo poslovnih partnerjev, ki so običajno tudi opredeljeni kot deležniki v združbi. Tudi njihov interes je prizadet, če podjetje posluje z izgubo, vendar praviloma nimajo možnosti neposrednega vpliva na poslovanje, s čimer bi uresničevali svojo deležniško vlogo. Nimajo na primer zakonske pravice zahtevati dodatnih informacij o poslovanju podjetja v primeru izgube, da bi lahko zmanjšali svoje tveganje. Redek je primer, ko od združbe pričakujejo dodatna pojasnila.

5. Sklep

Iz navedenega vidimo, da niso vsi deležniki v enakem položaju niti z vidika prevzemanja tveganja niti z vidika možnosti za njegovo obvladovanje.

Za vsako združbo je koristna analiza njenih deležnikov tako z vidika njihovega vpliva na poslovanje kot z vidika njihovega interesa. Oba dejavnika opredeljujeta družbeno odgovornost do deležnikov, ki je osnova oblikovanja ustrezne poslovne politike posamezne združbe. Zato je analiziranje deležnikov nujen sestavni del oblikovanja strokovnih podlag za upravljanje in vodenje združbe, ki je usmerjena v trajnostni razvoj.

LITERATURA

Bergant, Živko (2017). Kdo ali kaj je deležnik? Poslovodno računovodstvo , št. 2/2017. str. 66–71.

Bergant, Živko (2017a). Dodana vrednost iz novega zornega kota. Ljubljana: Inštitut za poslovodno računovodstvo.

Boatright, R. John (2000). Ethics and the conduct of business. New Jersey: Prentice-Hall Inc.

Brooks, J. Leonard, Dunn, Paul (2018). Business and Professional Ethics for Directors, Executives & Accountants. Boston: Cengage Learning.

Byars, M. Stephen, Stanberry, Kurt (2018). Business Ethics. Houston: OpenStaks.

Demšar, Nina (2016). Islamsko bančništvo. Poslovodno računovodstvo, 9(3) , str. 138–148.

Freeman R. Edward et al. (2010). Stakeholder Theory(The State of the Art). Cambridge: Cambridge University Press.

Gardner, Conrad et al.,(2010). Islamic Finance. London: Bloomsbury Information Ltd.

Gostiša, Mato (n. p.): Udeleženci oziroma deležniki organizacije. (Pridobljeno: November, 2020).

https://strokovniclanki.delavska-participacija.com/priloge/ID970306.doc .

Henningfeld, Judith, Pohl, Manfred, Tolhurst, Nick (Editors) (2006). The ICCA Handbook on Corporate Social Responsibility. Chicester: John Wiley & Sons Ltd.

Idowu, O. Samuel, Louche, Céline (2011). Theory and Practice of Corporate Social responsibility. Berlin: Springer-Verlag.

IESBA-International Ethics Standards Board for Accountants (2018). Handbook of the International Code of Ethics for professional Accountants. (Pridobljeno: november, 2020).

https://www.ifac.org/system/files/publications/files/IESBA-Handbook-Code-of-Ethics-2018.pdf .

Jensen, C. Michael (2002). Value Maximization, Stakeholder Theory, and the Corporate Objective Function. Business Ethic Quaterly,Vol. 12, No. 2., pp. 235–256.

Pohl, Manfred, Tolhurst, Nick (2010). Responsible Business: How to manage a CSR strategy successfully . West Sussex: John Wiley & Sons Ltd.

Prindl, R. Andreas, Prodhan, Bimal (1994). Ethical Conflicts in Finance. Oxford: Blackwell Pubilshers.

Šega, Lidija (1997): Veliki moderni poslovni slovar (angleško-slovenski). Ljubljana: Cankarjeva založba