TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Kadar je plačilo v tuji valuti opravljeno v nasprotju z deviznimi
predpisi (1. odst. 16. člena zakona o deviznem poslovanju) in brez
pravnega temelja, oziroma je pravni temelj pozneje odpadel, je treba
pri odločitvi o povračilnem zahtevku dinarsko protivrednost
neutemeljeno prejete tuje valute preračunati po tečaju, veljavnem na
dan plačila. Presoja po pravilih o neupravičenih pridobitvi pa terja
tudi uporabo vseh pravil vračanja, vključno z določbo o obsegu
vrnitve iz 214. člena ZOR glede na poštenost ali nepoštenost
pridobitelja.
Opomba: Pravno mnenje dopolnjuje pravno mnenje, ki ga je sprejela
občna seja Vrhovnega sodišča SR Slovenije dne 24. in 25.6.1986,
Poročilo o sodni praksi VS SRS, št. I/86, str. 20.

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek tožnika, ki je
terjal od toženca vrnitev 8.000 DEM ali dinarsko protivrednost tega
zneska po tečaju na dan izplačila s pripadki in to kot znesek, ki si
ga je toženec po trditvah tožnika neupravičeno zadržal od dne
25.3.1988 prejetih 8.000 DEM in nato še 3.4.1988 prejetih 35.000 DEM
(skupno 43.000 DEM) - preden je tožnik odstopil od nameravanega
nakupa pekarne zaradi toženčevega neresničnega prikazovanja povprečne
dnevne prodaje kruha. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je
toženec dne 25.5.1988 tožniku že vrnil 22.000 DEM, dne 13.8.1988 pa
še tedanjih 19,232.000.- din (1.923,20 din), kar je za tedanjih
2,154.410.- din (215,40 din) več, kot pa znaša protivrednost DEM,
obračunana po tečaju za 8.000 DEM na dan 25.3.1988 in za 35.000 DEM
po tečaju na dan 3.4.1988. Ker je tožnik upravičen le do dinarskega
povračila po tečaju ob dnevu nastanka obveznosti (395. člen Zakona o
obligacijskih razmerjih - ZOR), je toženec po mnenju sodišča prve
stopnje svoj dolg do tožnika v celoti poravnal.
Pritožbi tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge
stopnje delno ugodilo in izpodbijano prvostopno sodbo tako
spremenilo, da je tožniku prisodilo tedanjih 19,765.165.- din
(1.976,50 din) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1988 dalje,
kar predstavlja dinarsko protivrednost od zneska 7.973 DEM po tečaju,
veljavnem v času izdaje prvostopne sodbe. Znesek 7.973 DEM
predstavlja namreč razliko med prejetim zneskom 43.000 DEM in
vrnjenima zneskoma 22.000 DEM ter tedanjih 19,232.000.- din,
preračunanih v DEM po tečaju na dan 13.8.1988 (13.027 DEM). Višji
tožbeni zahtevek je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi pritožbo v delu
zoper zavrnilni del prvostopne sodbe glede zamudnih obresti za čas od
vložitve tožbe do izdaje prvostopne sodbe. Zavzelo je stališče, da je
prvostopna sodba napačno oprta na določbo 395. člena ZOR. Upoštevaje
določbo 16. člena Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. SFRJ, št.
66/85 in 13/86) in glede na načelo pravičnosti (12. člen ZOR), je
treba po mnenju sodišča druge stopnje konkretno razmerje reševati po
pravilih o posledicah ničnosti (104. člen ZOR). Ta pravila v razmerju
med sopogodbenikoma določajo, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti
drugi vse, kar je na podlagi take (nične) pogodbe prejela. Toženec
mora zato vrniti tožniku pravo vrednost še nevrnjenih deviz, se pravi
dinarsko protivrednost po tečaju na dan izdaje sodbe sodišča prve
stopnje.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo.
Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. S
tem, ko je sodišče druge stopnje obšlo kogentno normo 395. člena ZOR,
je izpodbijana odločitev privedla do rezultata, enakega učinkom
uporabe prepovedane valutne klavzule.
Revizijsko sodišče je ugodilo reviziji. V razlogih sklepa, s katerim
je (delno) razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje, je med drugim
navedlo:
Res sta po določbi 16. člena Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l.
SFRJ, št. 66/85 - 85/89) prepovedana plačevanje in sprejemanje plačil
v devizah ali zlatu med domačimi osebami ter med domačimi osebami in
tujimi osebami v Jugoslaviji, če z zveznim zakonom ni drugače
določeno, ob hkrati predvideni ničnostni sankciji za posle v
nasprotju s to zakonsko prepovedjo. V času nastanka obravnavanega
pravnega razmerja pravdnih strank ter sojenja na prvi in drugi
stopnji veljavna določba 16. člena Zakona o deviznem poslovanju (Ur.
l. SFRJ, št. 66/85), ki se je uporabljala do vključno 31.12.1989, je
prepovedovala in na enak način sankcionirala tudi sklepanje poslov,
pri katerih se dinarska vrednost pogodbene obveznosti izračunava na
podlagi cene zlata ali tečaja dinarja glede na tuje valute (valutna
klavzula). Kljub izrecnemu sklicevanju na to zakonsko določbo v
razlogih izpodbijane sodbe, je bil tožnik z odločitvijo sodišča druge
stopnje deležen pravnega varstva, kot da prepoved uporabe valutne
klavzule ne bi bila uzakonjena. Razen tega je sodišče druge stopnje,
za razliko od sodišča prve stopnje, ki se je sklicevalo na določbo
395. člena ZOR, oprlo svojo odločitev na določbe 104. člena ZOR, z
obrazložitvijo, da terja uporabo pravil o posledicah ničnosti
temeljno načelo pravičnosti iz 12. člena ZOR. Taka izpeljava je
materialnopravno nesprejemljiva, saj so načelo vestnosti in poštenja
iz 12. člena ZOR dolžni spoštovati udeleženci pri sklepanju
obligacijskih razmerij in pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju
obveznosti iz teh razmerij. Materialno-pravna zmotnost izpodbijane
odločitve pa se bistveno kaže v posledici tožnikovega neutemeljeno
ugodnejšega položaja v primerjavi z upravičenji, ki bi mu šla v
primeru dopustnega dinarskega plačila na dan 25.3.1988 in na dan
3.4.1988. V takem primeru bi namreč toženec moral vrniti tisto
število denarnih enot, kot jih je prejel (načelo monetarnega
nominalizma - 394. člen ZOR). Ker je denarna obveznost tista, katere
predmet je plačilo določene denarne vsote, izražene v denarnih
enotah, ima tudi obveznost, izražena v tuji valuti, naravo denarne
obveznosti, in velja zanjo režim iz 394. člena ZOR.
Vselej, ko je bilo plačilo v tuji valuti opravljeno brez pravnega
temelja oziroma je pravni temelj pozneje odpadel, in v nasprotju z
deviznimi predpisi (1. odstavek 16. člena Zakona o deviznem
poslovanju), je z dnem plačila nastala denarna terjatev, zato je
treba dinarsko protivrednost neutemeljeno prejete tuje valute
preračunati po tečaju, veljavnem na dan nastanka terjatve, torej na
dan plačila. Enako velja za izpolnitev valutnih obveznosti v
nasprotju s posebnim zveznim zakonom po 395. členu ZOR, ki se nanaša
na pogodbene obveznosti. Za drugačno stališče tudi določba 104. člena
ZOR, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje in po kateri mora
vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi
nične pogodbe, ne nudi opore.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, o katerih med pravdnima
strankama tudi ni spora, izhaja, da je tožnik plačal tožencu dne
25.3.1988 8.000 DEM z namenom, da bo s tožencem sklenjena kupna
pogodba za dogovorjeno nepremičnino. Do sklenitve te pogodbe pa
pozneje ni prišlo, kar pomeni, da je nastopila situacija iz 4.
odstavka 210. člena ZOR, po kateri nastane obveznost vrnitve oziroma
nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki
se ni uresničila. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge
stopnje je toženec vrnil tožniku dne 25.5.1988 22.000 DEM, dne
13.8.1988 pa še tedanjih 19,232.000.- din, kar je po tečaju na ta dan
pomenilo 13.027 DEM, kot je to ugotovljeno v razlogih izpodbijane
sodbe. Ob takem stanju pa je treba opozoriti na trditev tožnika, na
katero se sklicuje ves čas med postopkom (tudi še v pritožbi),
namreč, da je toženec ob plačilu zneska tedanjih 19,232.000.- din
tožniku pismeno izjavil, da si je zadržal 8.000 DEM na račun are. Ker
je toženec po določbah 210. člena ZOR dolžan nadomestiti vrednost
dosežene koristi, je odločilno za presojo v obravnavanem primeru
vprašanje toženčeve volje o obsegu vračila. Te trditve tožnika v
dosedanjem postopku niso bile preizkušene, čeprav je ravno nanje oprl
svoj tožbeni zahtevek. Če bi se izkazale za točne, bi se moralo
sodišče omejiti na razpravljanje v tem obsegu, upoštevaje po potrebi
tudi seveda vse že doslej obrazloženo o preračunavanju dinarske
protivrednosti neutemeljeno prejete tuje valute po tečaju, veljavnem
na dan nastanka obveznosti. Presoja po pravilih o neupravičeni
pridobitvi pa terja tudi uporabo vseh pravil vračanja, vključno z
določbo o obsegu vrnitve iz 214. člena ZOR glede na poštenost ali
nepoštenost pridobitelja.