TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Tretji odstavek 2. člena ter četrti in peti odstavek 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 - uradno prečiščeno besedilo in 23/08) niso v neskladju z Ustavo.

Pristojnost predsednika sodišča, da na podlagi tretjega odstavka 2. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) odloča o prošnjah za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je posebna, z zakonom določena pristojnost, za izvrševanje katere določa ZBPP poseben postopek. Čeprav se o prošnjah za dodelitev BPP odloča po pravilih, ki veljajo za upravni postopek, je to še vedno odločitev sodišča, ki jo sprejme predsednik sodišča (ali drug sodnik po pooblastilu predsednika sodišča) kot nosilec sodne oblasti. Zato ne drži očitek predlagatelja o neskladju izpodbijane določbe s 133. členom Ustave. Odločitev predsednika sodišča o prošnji za dodelitev BPP je namreč odločitev v okviru opravljanja sodniške funkcije, ne pa odločitev nekega drugega (upravnega) državnega organa oziroma dejavnost, za katero bi zakon določal, da je nezdružljiva z opravljanjem sodniške funkcije. Zato s tega vidika tudi ne gre za neskladje z neodvisnostjo sodstva iz 125. člena Ustave, zaradi katere je vzpostavljeno načelo iz 133. člena Ustave. Pri presoji izpodbijane ureditve je treba izhajati iz predpostavke o moralni in strokovni integriteti sodnikov, ne pa iz domneve o njihovi moralni in strokovni oporečnosti. Zato izpodbijana ureditev zgolj zato, ker o pravnem sredstvu zoper odločitev predsednika Upravnega sodišča odločajo sodniki tega sodišča, ni v neskladju s pravico do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.