TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če roditelj z delom ali denarjem pomaga družini svojih otrok in jih
pri tem nima namena zadolžiti, nima vrnitvenega zahtevka (verzijskega
oziroma obogatitvenega). Odločilen je namen v času izkazovanja pomoči
oziroma uslug (211. in 213. člen ZOR).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s
katerim je iz naslova verzije zahtevala od tožene stranke plačilo
zneska 130.830 dinarjev. Svoj zahtevek je utemeljevala s trditvijo,
da je pomagala skupnem gospodinjstvu svojega sina in snahe - toženke
ter njunih otrok. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica
takrat, ko je pomoč dajala, ni imela namena teh sredstev zahtevati
nazaj. Za verzijski zahtevek je nujno, da mora tisti, ki daje, dajati
z namenom povračila. Ker pri tožnici takega namena ni bilo, je njen
zahtevek neutemeljen.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot
neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Revizijsko sodišče je tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno iz
naslednjih razlogov:
Tožnica v reviziji pravilno zatrjuje, da je pri pravnih poslih
pomemben nagib, na podlagi katerega obstaja volja posamezne stranke
in da pri darilu velja nagib kot pogoj. Vendar pa bi bila ta navedba
tožnice v tej pravdni zadevi upoštevna in odločilna le tedaj, če bi
obstajalo med pravdnima stankama pogodbeno razmerje. Takrat bi
določala plačilne pogoje sama pogodba in vrnitev darila, če bi bila
med pravdnima strankama sklenjena darilna pogodba, pravna pravila o
darilni pogodbi (938 paragraf bivšega ODZ). Tožeča stranka pa v
postopku pred nižjimi sodišči kakršnegakoli pogodbenega razmerja s
toženo stranko ni zatrjevala. Tudi ni zahtevala ugotovitve
neveljavnosti konkretnega neodplačnega pravnega posla ali preklic
darila, zaradi okoliščin, ki jih veljavna pravna pravila določajo za
preklic sicer praviloma nepreklicnih darilnih pogodb. Glede na take
trditve tožnice sta nižji sodišči pravilno obravnavali tožničin
tožbeni zahtevek kot verzijski zahtevek, kot takega pa ga je
opredelila tudi sama tožnica.
poleg pravnih poslov oziroma pogodb so tudi verzijski zahtevki kot
ena izmed vrst neupravičene obogatitve lahko izvor obligacij. O
neopravičeni obogatitvii kot pravnem temelju neke terjatve pa lahko
govorimo samo takrat, če je šlo za neopravičen prehod premoženjske
vrednosti ene stranke na drugo, če je prikrajšanje ene stranke
zvezano z okoriščenjem druge stranke. Okoriščenje pa je podano, če ni
bilo pravnega naslova za korist, če torej ni bilo nobenega pravnega
temelja za premik premoženja. Vsako opravljeno delo za drugega ali
plačilo za drugega pravno še ni neopravičena obogatitev in zato tudi
ne daje pravice do vrnitvenega zahtevka. Tako ni vrnitvenega zahtevka
za tisto, če nekdo sam sebe prikrajša in pri tem želi, da nastane
korist drugi stranki, ker je odločilna volja prikrajšanca v času
prikrajšanja. Za utemeljitev verzijskega zahtevka je potrebno, da je
pri tistem, ki je delal ali imel izdatke za drugega, obstajal namen k
tem izdatkom zavezano osebo zadolžiti. Prav tako ni vrnitvenega
zahtevka za tisto, kar je dano z namenom pomoči zaradi neke moralne
ali naravne obveze. Če roditelj pomaga z delom ali denarjem družini
svojih otrok in to ravno zaradi sorodstvene vezi, torej iz naravnega
razloga, za tako pomoč nima vrnitvenega zahtevka. V takem primeru
roditelj ne pomaga z voljo zadolžitii prejemnika pomoči k vrnitvi.
Zato tudi tožnica, ki je iz roditeljske ljubezni s svojo pomočjo
delala uslugo družini svojega sina, ker je pač želela tej družini
pomagati in ker ob dejanju pomoči ni imela namena člane takratne
sinove družine zadolžiti, nima pravice zahtevati povrnitve
protivrednosti te pomoči, tudi če se je ta družina razbila. Tega tudi
ne more spremeniti tožničino sklicevanje na drugi odstavek 56. člena
ZZZDR.