TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zoper sklep z dne 12. 2. 2025 se delno ugodi in se sklep v izpodbijani IV. točki izreka delno spremeni tako, da upnica krije sama svoje stroške ugovornega postopka.

V ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, se pritožba zavrne in se sklep z dne 12. 2. 2025 potrdi.

Dolžnik krije sam svoje stroške postopka s pritožbo zoper sklep z dne 12. 2. 2025.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 28. 3. 2025 se delno ugodi in se sklep v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne zahteva upnice za povrnitev stroške vlog (delnih umikov) z dne 21. 2. 2024, z dne 19. 3. 2024, z dne 19. 4. 2024, z dne 17. 5. 2024, z dne 19. 6. 2024, z dne 1. 7. 2024, z dne 19. 7. 2024 in z dne 20. 8. 2024.

Sicer se pritožba zavrne in se sklep z dne 28. 3. 2025 v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v II. točki izreka), potrdi.

Dolžnik krije sam svoje stroške postopka s pritožbo zoper sklep z dne 28. 3. 2025.

Namen vročanja kot enega od izrazov ustavne pravice do izjave je, da se strankam zagotovi možnost seznanitve in opredelitve do vsega procesnega gradiva v spisu, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča. Če že zakon ne določa obvezne vročitve posamezne vloge v izjavo, je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je (bila) vročitev nasprotni stranki potrebna za zagotovitev poštenega postopka. Pri tem je treba upoštevati, da vročanje ne sme biti samo sebi namen, zato vlog, ki ne morejo vplivati na odločitev sodišča, nasprotni stranki ni treba vročiti.

Le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugovor delno zavrnilo ravno na podlagi trditvene in dokazne podlage upnice iz odgovora na ugovor, kljub temu pa le-tega ne bi vročilo dolžniku v izjavo že pred sprejemom svoje odločitve, bi šlo za absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.

Stroški vloge, s katero upnik delno umakne predlog za izvršbo, niso že kategorično, v vsakem primeru potrebni za izvršbo (prim. peti odstavek 38. člena ZIZ). Odvisno je, za kakšen dejanski položaj gre. Sodna praksa razlikuje med primeri, ko gre za prostovoljno plačilo dolga, zunaj izvršbe, in primeri, ko gre za prisilna plačila, z izvršbo. Za prostovoljno plačilo namreč sodišče ne more vedeti že iz samega spisa, zato se praviloma šteje, da so stroški delnega umika v takem primeru potrebni za izvršbo. Upnik z delnim umikom prepreči potrebo po vlaganju novih vlog, konkretno ugovorov dolžnika (po roku).

Drugače pa je, če je sodišče z delnim plačilom seznanjeno že na podlagi podatkov v spisu, to je na podlagi obvestila dolžnikovega dolžnika ali izvršitelja. V takem primeru ni potrebno, da bi o prejetih nakazilih sodišču posebej sporočal še upnik.