ZPP – Zakon o pravdnem postopku (ZPP) |...

37. Zakon o pravdnem postopku (ZPP)

Na podlagi 1. točke 337. člena ustave Socialistične federativne republike Jugoslavije izdajam

U K A Z
O RAZGLASITVI ZAKONA O PRAVDNEM POSTOPKU

Razglaša se zakon o pravdnem postopku, ki ga je sprejela Skupščina SFRJ na seji Zveznega zbora dne 24. decembra 1976.

PR št. 555.

Beograd, 24. decembra 1976.

Predsednik republike: Josip Broz Tito s. r.
Predsednik Skupščine SFRJ: Kiro Gligorov s. r.

Z A K O N
O PRAVDNEM POSTOPKU

Prvi del

SPLOŠNE DOLOČBE

Prvo poglavje

TEMELJNE DOLOČBE

1. člen

Ta zakon določa pravila postopka, po katerih redno sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in rodbinskih razmerij, iz delovnih razmerij ter iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če niso kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti drugega sodišča ali državnega oziroma družbenega organa.

2. člen

V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov.

Sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno.

3. člen

Stranke lahko prosto razpolagajo z zahtevki, ki so jih postavile v postopku.

Stranke lahko umaknejo svoj zahtevek, priznajo nasprotnikov zahtevek in se poravnajo.

Sodišče ne prizna razpolaganja strank:

1)

ki nasprotuje prisilnim predpisom o samoupravnih pravicah delovnih ljudi in o razpolaganju z družbenimi sredstvi ali drugim prisilnim predpisom;

2)

ki nasprotuje moralnim pravilom samoupravne socialistične družbe.

4. člen

Sodišče odloči o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja.

5. člen

Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke.

Samo tedaj, če ta zakon tako določa, sme sodišče odločiti o zahtevku, o katerem nasprotni stranki ni bila dana možnost, da se izjavi.

6. člen

Pravdni postopek teče v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi.

Stranke in drugi udeleženci v postopku imajo pravico, da uporabljajo svoj jezik in pisavo in da se jim pisanja vročajo v jezikih jugoslovanskih narodov in narodnosti v skladu z določbami zakona.

7. člen

Sodišče mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka.

Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.

Sodišče sme izvesti tudi dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če so ti dokazi pomembni za odločitev.

Sodišče sme ugotoviti tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena), vendar svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo.

8. člen

Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka.

9. člen

Stranke morajo pred sodiščem govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane s tem zakonom.

10. člen

Sodišče si mora prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, in onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku.

11. člen

Stranka, ki iz nevednosti ne uporablja pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori sodišče, katera pravdna dejanja lahko opravi.

12. člen

Kadar je določba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ (predhodno vprašanje), lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno.

Odločba sodišča o predhodnem vprašanju ima pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno.

V pravdnem postopku je sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega.

13. člen

V pravdnem postopku sodijo sodišča zborno.

Zakon določa, v katerih primerih sodi sodnik posameznik.

14. člen

Če za posamezna pravdna dejanja ni z zakonom določeno, v kakšni obliki se lahko opravijo, jih opravijo stranke izven naroka pismeno, na naroku pa ustno.

Drugo poglavje

PRISTOJNOST IN SESTAVA SODIŠČA

1. Skupne določbe

15. člen

Sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je pristojno in v kakšni sestavi je pristojno.

Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana.

Če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ali če tožnik zmanjša tožbeni zahtevek, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo redno sodišče iste vrste.

16. člen

Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost.

Če ugotovi sodišče med postopkom, da za odločitev o sporu ni pristojno ne redno sodišče, ne sodišče združenega dela in tudi ne drugo samoupravno sodišče, ustanovljeno z zakonom ali s samoupravnim splošnim aktom, temveč kakšen drug domači organ, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo.

Če ugotovi sodišče med postopkom, da za odločitev o sporu ni pristojno jugoslovansko sodišče, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi med postopkom opravljena dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost jugoslovanskega sodišča odvisna od privolitve toženca, on pa je v to privolil.

17. člen

Vsako sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost.

Višje sodišče prve stopnje se ne more več izreči za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti nižjega sodišča prve stopnje iste vrste, ne na ugovor ne po uradni dolžnosti, potem, ko je bil že opravljen pripravljalni narok, če ga ni bilo, pa potem, ko se je toženec na prvem naroku za glavno obravnavo spustil v obravnavanje glavne stvari.

Zoper sklep, s katerim se je višje sodišče prve stopnje izreklo za stvarno pristojno, ter zoper sklep, s katerim je to sodišče izreklo, da ni stvarno pristojno, in zadevo odstopilo nižjemu sodišču prve stopnje iste vrste, ni pritožbe.

18. člen

Kadar ugotovi senat sodišča med postopkom ali predsednik senata na pripravljalnem naroku po uradni dolžnosti ali na ugovor strank, da gre za spor, ki bi ga moral razsoditi sodnik posameznik tega sodišča, se nadaljuje postopek po pravnomočnosti takega sklepa pred sodnikom posameznikom, in sicer, če je mogoče, pred predsednikom tega senata kot sodnikom posameznikom. Sodnik posameznik je vezan na pravnomočno odločbo, s katero se mu zadeva odstopa v pristojnost.

V primeru iz prvega odstavka tega člena lahko odloči senat glede na stanje postopka, da ne odstopi zadeve sodniku posamezniku, temveč da sam opravi postopek. Zoper tako odločbo senata ni pritožbe.

Določbe prvega in drugega odstavka tega člena veljajo tudi tedaj, če se med postopkom pred senatom spremenijo okoliščine ali če tožnik zmanjša tožbeni zahtevek, tako da bi moral spor razsoditi sodnik posameznik.

Če je odločil senat o sporu, ki bi ga bil moral razsoditi sodnik posameznik, se taka odločba ne more izpodbijati zaradi tega, ker je ni izdal sodnik posameznik.

Če sodnik posameznik med postopkom po uradni dolžnosti ali na ugovor strank spozna, da je za sojenje pristojen senat tega sodišča, se postopek nadaljuje pred senatom. Zoper tak sklep sodnika posameznika ni pritožbe.

19. člen

Kadar sodišče ugotovi, da bi bilo treba opraviti postopek po pravilih nepravdnega postopka, ustavi s sklepom pravdni postopek, če še ni izdana odločba o glavni stvari. Po pravnomočnosti sklepa se postopek nadaljuje po pravilih nepravdnega postopka pred pristojnim sodiščem.

Dejanja, ki jih je opravilo pravdno sodišče (ogled, dokaz z izvedenci, zaslišanje prič idr.), ter izdane odločbe niso brez veljave samo zaradi tega, ker jih je sodišče opravilo oziroma izdalo v pravdnem postopku.

20. člen

Sodišče se lahko na ugovor toženca izreče za krajevno nepristojno, če je bil ugovor vložen najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari na prvem naroku za glavno obravnavo.

Sodišče se lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, in sicer najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari na prvem naroku za glavno obravnavo.

21. člen

Po pravnomočnosti sklepa, s katerim je izreklo, da ni pristojno (16. in 20. člen), odstopi sodišče zadevo pristojnemu rednemu sodišču oziroma samoupravnemu sodišču (drugi odstavek 16. člena). Preden odstopi zadevo pristojnemu sodišču, zahteva po potrebi izjavo od tožnika.

Sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, nadaljuje postopek, kot da bi se bil začel pred njim.

Če je bila odločba o nepristojnosti izdana na glavni obravnavi, razpiše sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena, glavno obravnavo in postopa, kakor da gre za obravnavo pred spremenjenim senatom (tretji odstavek 315. člena). Če pa je bila odločba o nepristojnosti izdana na pripravljalnem naroku, se ne razpiše nov pripravljalni narok, če predsednik senata misli, da ta ni potreben glede na dejanja, ki so bila opravljena na prejšnjem pripravljalnem naroku.

Pravdna dejanja nepristojnega sodišča (ogled, dokaz z izvedenci, zaslišanje prič idr.) niso brez veljave samo zaradi tega, ker jih je opravilo nepristojno sodišče.

22. člen

Če misli sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, da je pristojno tisto sodišče, ki mu je zadevo odstopilo, ali kakšno drugo sodišče, pošlje zadevo sodišču, ki naj reši ta spor o pristojnosti, razen če spozna, da mu je bila zadeva odstopljena očitno pomotoma, ker bi morala biti odstopljena kakšnemu drugemu sodišču; v tem primeru odstopi zadevo drugemu sodišču in obvesti o tem sodišče, ki mu jo je odstopilo.

Če je na pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje, s katero je to izreklo, da ni krajevno pristojno, izdalo odločbo sodišče druge stopnje, je vezano na to odločbo glede pristojnosti tudi sodišče, ki mu je zadeva odstopljena, če je bilo sodišče druge stopnje, ki je izdalo odločbo, pristojno za odločitev v sporu o pristojnosti med tema dvema sodiščema.

Odločba sodišča druge stopnje o stvarni nepristojnosti sodišča prve stopnje veže vsako sodišče, ki mu je pozneje odstopljena ista zadeva, če je sodišče druge stopnje pristojno za odločitev v sporu o pristojnosti med tema dvema sodiščema.

23. člen

V sporu o pristojnosti med rednimi sodišči iste vrste z območja iste republike oziroma avtonomne pokrajine, razen v sporu o pristojnosti med vojaškimi sodišči, odloča skupno neposredno višje sodišče z območja te republike oziroma avtonomne pokrajine, razen če ni v ustavi republike oziroma avtonomne pokrajine drugače določeno.

V sporu o pristojnosti med rednimi sodišči razne vrste z območja iste republike oziroma avtonomne pokrajine, razen v sporu o pristojnosti med vojaškimi sodišči in drugimi rednimi sodišči, odloča vrhovno sodišče te republike oziroma avtonomne pokrajine.

V sporu o pristojnosti med rednimi in samoupravnimi sodišči (drugi odstavek 16. člena) z območja iste republike oziroma avtonomne pokrajine, razen v sporu o pristojnosti med vojaškimi sodišči in samoupravnimi sodišči, odloča vrhovno sodišče te republike oziroma avtonomne pokrajine.

V sporu o pristojnosti med sodišči z območja dveh avtonomnih pokrajin in med sodišči z območja avtonomne pokrajine ter z ostalega območja Socialistične republike Srbije, razen v sporu o pristojnosti med vojaškimi sodišči in drugimi sodišči, odloča sodišče, ki ga določa ustava Socialistične republike Srbije.

V sporu o pristojnosti med sodišči z območja dveh ali več republik, med sodišči z območja avtonomnih pokrajin in sodišči z območja drugih republik ter med vojaškimi sodišči in drugimi sodišči odloča Zvezno sodišče.".

24. člen

V sporu o pristojnosti se sme odločiti tudi tedaj, ko se stranke niso pred tem izjavile o pristojnosti.

Dokler se ne odloči v sporu o pristojnosti, je sodišče, ki mu je zadeva odstopljena, dolžno opravljati tista pravdna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati.

Zoper sklep, s katerim se odloči v sporu o pristojnosti, ni pritožbe.

25. člen

Vsako sodišče opravlja pravdna dejanja na svojem območju; če pa bi bilo nevarno odlašati, opravi posamezna dejanja tudi na območju sosednega sodišča. To mora sporočiti sodišču, na katerega območju je bilo dejanje opravljeno.

26. člen

Glede pristojnosti jugoslovanskih sodišč za sojenje tujcem, ki uživajo v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji imuniteto, in za sojenje tujim državam in mednarodnim organizacijam veljajo pravila mednarodnega prava.

Če nastane dvom o obstoju in obsegu imunitetne pravice, da pojasnilo zvezni upravni organ, ki je pristojen za pravosodje.

2. Pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom

27. člen

Jugoslovansko sodišče je pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrečno določena z zveznim zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zveznem zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrečne določbe o pristojnosti jugoslovanskega sodišča za določeno vrsto sporov, je jugoslovansko sodišče pristojno za sojenje v tovrstnih sporih tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb zveznega zakona o krajevni pristojnosti jugoslovanskega sodišča.

3. Stvarna pristojnost

33. člen

V pravdnem postopku sodijo sodišča v republikah in avtonomnih pokrajinah v mejah svoje stvarne pristojnosti, ki je določena z republiškim oziroma pokrajinskim zakonom.

Zvezno sodišče

34. člen

Zvezno sodišče je pristojno:

1)

odločati o premoženjskih sporih med federacijo in republiko oziroma avtonomno pokrajino ter med republikami oziroma avtonomno pokrajino in drugo republiko;

2)

odločati o zahtevi strank za izraden preizkus pravnomočne odločbe, če je to predpisano s tem zakonom;

3)

odločati o zahtevi za varstvo zakonitosti v primerih, določenih v tem zakonu;

4)

odločati v sporu o pristojnosti v primerih iz petega odstavka 23. člena tega zakona;

5)

opravljati druge zadeve, ki so mu v mejah pravic in dolžnosti federacije dane v pristojnost z zveznim zakonom.

Ugotovitev vrednosti spornega predmeta

35. člen

Če je za ugotovitev stvarne pristojnosti, sestave sodišča, pravice do revizije in v drugih primerih, ki so določeni v tem zakonu, odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka.

Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

36. člen

Če se tiče zahtevek bodočih dajatev, ki se ponavljajo, se vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let.

37. člen

Če obsega ena tožba zoper istega toženca več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov.

Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

38. člen

Če gre za spor o obstoju najemnega ali zakupnega razmerja ali za spor iz razmerja uporabe stanovanja ali poslovnih prostorov, se vzame kot vrednost spornega predmeta enoletna najemnina oziroma zakupnina, razen če gre za najemno ali zakupno razmerje, sklenjeno za krajši čas.

39. člen

Če se zahteva s tožbo samo zavarovanje za določeno terjatev ali ustanovitev zastavne pravice, se določi vrednost spornega predmeta po znesku terjatve, ki naj se zavaruje. Če pa ima zastavni predmet manjšo vrednost kot terjatev, ki naj se zavaruje, se vzame kot vrednost spornega predmeta vrednost zastavnega predmeta.

40. člen

Če se tožbeni zahtevek ne tiče denarnega zneska, pa tožnik v tožbi navede, da je pripravljen namesto izpolnitve zahtevka sprejeti določen denarni znesek, se vzame kot vrednost spornega predmeta ta znesek.

V drugih primerih, ko se tožbeni zahtevek ne tiče denarnega zneska, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi.

Če je v primeru iz drugega odstavka tega člena tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti, sestavi sodišča ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti.

4. Sestava sodišča

41. člen

V pravdnem postopku sodijo sodišča v senatu, določena sodišča pa tudi na občni seji.

Ta zakon določa, v katerih primerih sodi sodnik posameznik, zakon republike oziroma avtonomne pokrajine pa določa to za postopke na področjih, na katerih urejajo družbena razmerja republike oziroma avtonomni pokrajini.

Predsednik senata sme opravljati tista pravdna dejanja in izdajati samo tiste odločbe, za katere mu daje pravico ta zakon.

Če ta zakon ne določa drugače, ima sodnik posameznik pri odločanju o stvareh iz svoje pristojnosti vse pravice in dolžnosti, ki gredo predsedniku senata in senatu.

42. člen

Na prvi stopnji sodi v sporih senat ali sodnik posameznik.

Kadar sodi na prvi stopnji, je senat sestavljen iz enega sodnika kot predsednik senata in dveh sodnikov porotnikov.

43. člen

Sodnik posameznik sodi v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 80.000 tolarjev.

Med postopkom se lahko stranke sporazumejo, da sodi sodnik posameznik v premoženjskopravnih sporih ne glede na vrednost spornega predmeta.

Sodnik posameznik sodi v sporih zaradi motenja posesti.

Sodnik posameznik opravlja postopek in izdaja odločbe v zadevah pravne pomoči.

V sporih iz avtorskih pravic ter v sporih, ki se nanašajo na varstvo ali uporabo izumov in tehničnih izboljšav, vzorcev, modelov ali znamk ali pravice do uporabe firme ali imena, sodi na prvi stopnji senat, ne glede na vrednost spornega predmeta.

44. člen

Kadar sodi na drugi stopnji na seji senata, odloča sodišče v senatu treh sodnikov. V enaki sestavi odloča višje sodišče v sporu o pristojnosti (23. člen) in v vseh drugih primerih, če ni v tem zakonu drugače določeno.

Kadar sodi na drugi stopnji na obravnavi, sestavljajo senat sodišča druge stopnje dva sodnika in trije sodniki porotniki.

Kadar vrhovno sodišče v republiki oziroma avtonomni pokrajini odloča o reviziji ali o zahtevi za varstvo zakonitosti iz 401. člena tega zakona zoper pravnomočno odločbo sodišča nižje stopnje, sodi v senatu petih sodnikov.

Če je pravnomočno odločbo izdalo vrhovno sodišče republike oziroma avtonomne pokrajine, odloča o reviziji in o zahtevi za varstvo zakonitosti iz 401. člena tega zakona to sodišče v senatu petih sodnikov, razen če ni z zakonom republike oziroma avtonomne pokrajine določeno, da odloča v širši sestavi.

45. člen

Kadar sodi Zvezno sodišče na prvi stopnji o premoženjskih sporih med republikami oziroma avtonomnima pokrajinama ali med federacijo in republiko oziroma avtonomno pokrajino, odloča v senatu dveh sodnikov in treh sodnikov porotnikov.

Kadar odloča Zvezno sodišče o zahtevi za izreden preizkus odločbe, izdane v sporu iz prvega odstavka tega člena, odloča na občni seji.

Kadar odloča Zvezno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti zveznega javnega tožilca (409. člen) in o zahtevi strank za izreden preizkus pravnomočne odločbe (416. člen), odloča v senatu petih sodnikov.

V vseh drugih primerih odloča Zvezno sodišče v senatu treh sodnikov.

5. Krajevna pristojnost

a) Splošna krajevna pristojnost

46. člen

Če ni z zakonom določena izključna krajevna pristojnost kakšnega drugega sodišča, je za sojenje pristojno sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za toženca.

V primerih, ki so določeni v tem zakonu, je poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno za sojenje tudi drugo določeno sodišče.

47. člen

Za sojenje je splošno krajevno pristojno sodišče, na katerega območju ima toženec stalno prebivališče.

Če toženec nima stalnega prebivališča niti v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji niti v kakšni drugi državi, je splošno krajevno pristojno sodišče, na katerega območju ima toženec začasno prebivališče.

Če ima toženec poleg stalnega prebivališča tudi začasno prebivališče v kakšnem drugem kraju in se da po okoliščinah domnevati, da bo tam prebival daljši čas, je splošno krajevno pristojno tudi sodišče toženčevega začasnega prebivališča.

48. člen

Za sojenje v sporih zoper družbenopolitične skupnosti je splošno krajevno pristojno sodišče, na katerega območju je sedež njene skupščine.

Za sojenje v sporih zoper pravne osebe je splošno krajevno pristojno sodišče, na katerega območju je njihov sedež. Če nastane dvom, velja za sedež kraj, kjer so njihovi organi upravljanja.

49. člen

Za sojenje v sporih zoper državljana SFRJ, ki stalno živi v tujini, kamor ga je poslal v službo ali na delo državni organ ali pravna oseba, je splošno krajevno pristojno sodišče njegovega zadnjega stalnega prebivališča v SFRJ.

b) Posebna krajevna pristojnost

Pristojnost za sospornike

50. člen

Če je z isto tožbo toženih več oseb (1. točka prvega odstavka 196. člena), pa zanje ni krajevno pristojno isto sodišče, je pristojno sodišče, ki je krajevno pristojno za enega izmed tožencev; če so med njimi glavni in stranski zavezanci, pa sodišče, ki je krajevno pristojno za kakšnega glavnega zavezanca.

Pristojnost v sporih za zakonito preživljanje

51. člen

Če je v sporih za zakonito preživljanje tožnik oseba, ki zahteva takšno preživljanje, je za sojenje pristojno poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti tudi sodišče, na katerega območju ima tožnik stalno oziroma začasno prebivališče.

Če je v sporih za zakonito preživljanje z mednarodnim elementom pristojno jugoslovansko sodišče zato, ker ima tožnik stalno prebivališče v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, je krajevno pristojno tisto sodišče, na katerega območju ima tožnik stalno prebivališče.

Če je jugoslovansko sodišče pristojno v sporih za zakonito preživljanje zato, ker ima toženec premoženje v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, iz katerega se lahko poplača preživljanje, je krajevno pristojno tisto sodišče, na katerega območju je to premoženje.

Pristojnost v odškodninskih sporih

52. člen

Za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo je poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na katerega območju je bilo storjeno škodno dejanje, ali sodišče, na katerega območju je nastopila škodljiva posledica.

Če je nastala škoda zaradi smrti ali hude telesne poškodbe, je pristojno poleg sodišča iz prvega odstavka tega člena tudi sodišče, na katerega območju ima tožnik stalno oziroma začasno prebivališče.

Določbe prvega in drugega odstavka tega člena veljajo tudi v sporih zoper zavarovalno skupnost za povračilo škode tretjim osebam po predpisih o neposredni odgovornosti zavarovalne skupnosti, določba prvega odstavka tega člena pa tudi v sporih o regresnih odškodninskih zahtevkih proti regresnim dolžnikom.

Pristojnost v sporih za varstvo pravice na podlagi proizvajalčeve garancije

53. člen

Za sojenje v sporih za varstvo pravice na podlagi pismene garancije proti proizvajalcu, ki je dal garancijo, je poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženca, pristojno tudi sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za prodajalca, ki je ob prodaji stvari izročil kupcu pismeno garancijo proizvajalca.

Pristojnost v zakonskih sporih

54. člen

Za sojenje v sporih o obstoju ali neobstoju, o veljavnosti ali neveljavnosti ali o razvezi zakonske zveze (zakonski spori) je pristojno poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti tudi sodišče, na katerega območju sta imela zakonca svoje zadnje skupno stalno prebivališče.

Če je v zakonskih sporih pristojno jugoslovansko sodišče zato, ker sta imela zakonca zadnje skupno stalno prebivališče v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, oziroma zato, ker ima tožnik stalno prebivališče v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, je krajevno pristojno tisto sodišče, na katerega območju sta imela zakonca zadnje skupno stalno prebivališče, oziroma sodišče, na katerega območju ima tožnik stalno prebivališče.

54.a člen

Če je v sporih o premoženjskih razmerjih med zakoncema pristojno jugoslovansko sodišče zato, ker je premoženje zakoncev v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, ali zato, ker ima tožnik ob vložitvi tožbe stalno ali začasno prebivališče v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, je krajevno pristojno tisto sodišče, na katerega območju ima tožnik ob vložitvi tožbe stalno ali začasno prebivališče.

Pristojnost v sporih o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva

55. člen

V sporih za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva ali materinstva lahko vloži otrok tožbo bodisi pri sodišču splošne krajevne pristojnosti bodisi pri sodišču, na katerega območju ima stalno oziroma začasno prebivališče.

Če je v sporih za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva ali materinstva pristojno jugoslovansko sodišče zato, ker ima tožnik stalno prebivališče v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, je krajevno pristojno tisto sodišče, na katerega območju ima tožnik stalno prebivališče.

Pristojnost v sporih o nepremičninah ali zaradi motenja posesti

56. člen

Za sojenje v sporih o pravici uporabe in razpolaganja z nepremičninami v družbeni lastnini, v sporih o lastnini in o drugih stvarnih pravicah na nepremičnini, ki je lastnina občanov ali civilnih pravnih oseb, v sporih zaradi motenja posesti nepremičnin ter v sporih iz zakupa ali najema nepremičnin ali iz pogodb o uporabi stanovanja ali poslovnih prostorov je izključno pristojno sodišče, na katerega območju leži nepremičnina.

Če leži nepremičnina na območju več sodišč, je pristojno vsako od teh sodišč.

Za spore zaradi motenja posesti premičnih stvari je pristojno poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti tudi sodišče, na katerega območju je bila posest motena.

Pristojnost v sporih o letalu in ladji

57. člen

Če je za sojenje v sporih o pravici uporabe in razpolaganja ali o zastavni pravici na letalu, morski ladji ali ladji notranje plovbe v družbeni lastnini, o lastninski pravici in o drugih pravicah na ladjah oziroma letalih, ki so lastnina občanov ali civilnih pravnih oseb, kakor tudi v sporih iz zakupa letala ali ladje, pristojno jugoslovansko sodišče, je krajevno izključno pristojno sodišče, na katerega območju se vodi vpisnik, v katerega je vpisano letalo oziroma ladja.

Če je za sojenje v sporih zaradi motenja posesti na ladjah oziroma letalih iz prvega odstavka tega člena pristojno jugoslovansko sodišče, je poleg sodišča, na katerega območju se vodi vpisnik, v katerega je vpisana ladja oziroma letalo, krajevno pristojno tudi sodišče, na katerega območju je bila posest motena.

Pristojnost za osebe, za katere ni splošne krajevne pristojnosti v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji

58. člen

Tožba o premoženjskopravnih zahtevkih zoper osebo, za katero ni splošne krajevne pristojnosti v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji se lahko vloži pri vsakem jugoslovanskem sodišču, na katerega območju je kakšno njeno premoženje ali predmet, ki se zahteva s tožbo.

Če je jugoslovansko sodišče pristojno zato, ker je obveznost nastala med prebivanjem toženca v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, je krajevno pristojno tisto sodišče, na katerega območju je obveznost nastala.

V sporih zoper osebo, za katero v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji ni splošne krajevne pristojnosti, se lahko za obveznosti, ki jih je treba izpolniti v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, tožba vloži pri tistem sodišču, na katerega območju je treba izpolniti to obveznost.

Pristojnost po kraju, v katerem je poslovna enota pravne osebe

59. člen

Za sojenje v sporih zoper pravno osebo, ki ima poslovno enoto zunaj svojega sedeža, je poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na katerega območju je ta poslovna enota, če izvira spor iz pravnega razmerja te enote.

Pristojnost po kraju, v katerem je zastopništvo tuje osebe v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji

60. člen

V sporih zoper fizično ali pravno osebo, ki ima sedež v tujini, se lahko vloži tožba glede obveznosti, ki so nastale v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, ali jih je treba tu izpolniti, pri jugoslovanskem sodišču, na katerega območju je njeno stalno zastopništvo za Socialistično federativno republiko Jugoslavijo, ali sedež organa, ki mu je zaupano opravljanje njenih zadev.

Pristojnost za spore iz razmerij z vojaškimi enotami

61. člen

V sporih zoper federacijo iz razmerij z vojaškimi enotami je izključno pristojno sodišče, na katerega območju ima sedež poveljstvo vojaške enote.

Pristojnost v sporih iz dednopravnih razmerij

62. člen

Dokler zapuščinski postopek ni pravnomočno končan, je za sojenje v sporih iz dednopravnih razmerij in v sporih o terjatvah upnika proti zapustniku poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti krajevno pristojno tudi sodišče, na katerega območju je sodišče, ki opravlja zapuščinski postopek.

Pristojnost za spore v izvršilnem in stečajnem postopku

63. člen

Za sojenje v sporih, ki nastanejo med sodnim ali upravnim izvršilnim postopkom oziroma zaradi sodnega ali upravnega izvršilnega postopka oziroma med stečajnim postopkom ali zaradi stečajnega postopka, je krajevno izključno pristojno sodišče, na katerega območju je sodišče, ki opravlja izvršilni oziroma stečajni postopek, oziroma sodišče, na katerega območju se opravlja upravna izvršba.

Pristojnost po plačilnem kraju

64. člen

Za sojenje v sporih imetnika menice ali čeka zoper podpisnika je pristojno poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti tudi sodišče plačilnega kraja.

Pristojnost v sporih iz delovnih razmerij

65. člen

Če je v sporu iz delovnega razmerja tožnik delavec, je za sojenje pristojno poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženca, tudi sodišče, na katerega območju se opravlja ali se je opravljalo delo, oziroma sodišče, na katerega območju bi se moralo opravljati delo, ter sodišče, na katerega območju je bilo sklenjeno delovno razmerje.

Vzajemna pristojnost za tožbe zoper tuje državljane

66. člen

Če je v tuji državi državljan SFRJ lahko tožen pri sodišču, ki po določbah tega zakona ne bi bilo krajevno pristojno za sojenje v tisti civilnopravni stvari, velja enaka pristojnost tudi za sojenje državljanu te tuje države pred jugoslovanskim sodiščem.

c) Določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču

67. člen

Če pristojno sodišče zaradi izločitve sodnika ne more postopati, sporoči to neposredno višjemu sodišču, ki določi, da naj postopa v tisti zadevi drugo stvarno pristojno sodišče z njegovega območja.

68. člen

Najvišje sodišče določene vrste v republiki oziroma avtonomni pokrajini lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi, da naj postopa v posamezni zadevi drugo stvarno pristojno sodišče z njegovega območja, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

69. člen

Če je za sojenje pristojno jugoslovansko sodišče, vendar se po tem zakonu ne da dognati, katero sodišče je krajevno pristojno, določi Zvezno sodišče na predlog stranke, katero stvarno pristojno sodišče naj bo krajevno pristojno.

d) Sporazum o krajevni pristojnosti

70. člen

Če zakon ne določa izključne krajevne pristojnosti kakšnega sodišča, se stranke lahko sporazumejo, da jim sodi na prvi stopnji sodišče, ki ni krajevno pristojno, toda le, če je to sodišče stvarno pristojno.

Če zakon določa, da je za sojenje v določenem sporu krajevno pristojnih dvoje ali več jugoslovanskih sodišč, se stranke lahko sporazumejo, da jim sodi na prvi stopnji eno teh sodišč ali katero drugo stvarno pristojno sodišče.

Ta sporazum velja le tedaj, če je pismen in se tiče določenega spora ali več sporov, ki vsi izvirajo iz določenega pravnega razmerja.

Listino o sporazumu mora tožnik priložiti tožbi.

Tretje poglavje

IZLOČITEV

71. člen

Sodnik ali sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti:

1)

če je sam stranka, njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, če je s stranko v razmerju soupravičenca, sozavezanca ali regresnega zavezanca, ali če je bil v isti zadevi zaslišan kot priča ali izvedenec;

2)

če stalno ali začasno dela v delovni skupnosti, v organizaciji združenega dela ali v drugi družbeni ali civilni pravni osebi, ki je pravdna stranka;

3)

če je stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec z njim v krvnem sorodstvu v ravni vrsti do kateregakoli kolena, v stranski vrsti pa do četrtega kolena, ali če je z njim v zakonu ali v svaštvu do drugega kolena, ne glede na to, ali je zakonska zveza prenehala ali ne;

4)

če je skrbnik posvojitelj ali posvojenec stranke, njenega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca;

5)

če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča, samoupravnega sodišča ali drugega organa;

6)

če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti.

72. člen

Brž ko sodnik ali sodnik porotnik zve za kakšen razlog izločitve iz 1. do 5. točke 71. člena zakona, mora prenehati s kakršnimkoli delom v tej zadevi in to sporočiti predsedniku sodišča, ki mu določi namestnika. Če gre za izločitev predsednika sodišča, si ta določi namestnika izmed sodnikov tega sodišča, če to ni mogoče, pa ravna po 67. členu tega zakona.

Če sodnik ali sodnik porotnik misli, da so podane kakšne druge okoliščine, ki spravljajo v dvom njegovo nepristranost (6. točka 71. člena), sporoči to predsedniku sodišča, ki odloči o izločitvi. Do odločitve predsednika sodišča sme opravljati sodnik samo tista dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati.

73. člen

Izločitev lahko zahtevajo tudi stranke.

Stranka mora zahtevati izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika, brž ko zve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, če ni bilo obravnavanja, pa do izdaje odločbe.

Izločitev sodnika višjega sodišča lahko zahteva stranka v pravnem sredstvu ali v odgovoru na pravno sredstvo, če je pred višjim sodiščem obravnava, pa do konca obravnave.

Stranka mora v zahtevi navesti okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev.

74. člen

O zahtevi stranke za izločitev odloča predsednik sodišča.

Če zahteva stranka izločitev predsednika sodišča, odloči o izločitvi predsednik neposredno višjega sodišča.

O zahtevi strank za izločitev predsednika vrhovnega sodišča v republiki oziroma v avtonomni pokrajini, predsednika Vrhovnega vojaškega sodišča ali Zveznega sodišča odloča občna seja tega sodišča.

Preden se izda sklep o izločitvi, je treba dobiti izjavo sodnika ali sodnika porotnika, katerega izločitev se zahteva; po potrebi pa se opravijo tudi druge poizvedbe.

Zoper sklep, s katerim se ugodi zahtevi za izločitev, ni pritožbe, zoper sklep, s katerim se zahteva zavrne, pa ni posebne pritožbe.

75. člen

Ko sodnik ali sodnik porotnik zve, da se zahteva njegova izločitev, mora takoj prenehati z vsakim nadaljnjim delom v tej zadevi; če gre za izločitev po 6. točki 71. člena tega zakona, pa sme do odločitve o zahtevi opravljati samo tista dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati.

76. člen

Določbe o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov veljajo smiselno tudi za zapisnikarje.

O izločitvi zapisnikarja odloča predsednik senata oziroma senat.

Četrto poglavje

STRANKE IN NJIHOVI ZAKONITI ZASTOPNIKI

77. člen

Pravdna stranka je lahko vsaka fizična in pravna oseba.

S posebnimi predpisi se določa, kdo je poleg fizičnih in pravnih oseb lahko pravdna stranka.

Pravdno sodišče sme izjemoma, s pravnim učinkom v določeni pravdi, priznati lastnost stranke tudi tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti stranka po prvem in drugem odstavku tega člena, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo družbena sredstva oziroma premoženje, na katera je mogoče seči z izvršbo.

Zoper sklep iz tretjega odstavka tega člena, s katerim se prizna lastnost stranke v pravdi, ni posebne pritožbe.

78. člen

Če imata družbeni pravobranilec samoupravljanja in javni tožilec po zakonu pravico začeti pravdni postopek, lahko opravljata pravdna dejanja, ki so potrebna za uveljavitev njunih pravic.

79. člen

Stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, lahko sama opravlja pravdna dejanja (pravdna sposobnost).

Polnoletna oseba, ki ji je delno omejena poslovna sposobnost, je pravdno sposobna v mejah svoje poslovne sposobnosti.

Mladoletnik, ki ni pridobil popolne poslovne sposobnosti, je pravdno sposoben v mejah, v katerih mu je priznana poslovna sposobnost.

80. člen

Stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik.

Zakoniti zastopnik je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda pristojni državni organ na podlagi zakona.

81. člen

Zakoniti zastopnik lahko opravlja v imenu stranke vsa pravdna dejanja; če je za vložitev ali umik tožbe, za pripoznanje tožbenega zahtevka oziroma za odpoved tožbenemu zahtevku, za sklenitev poravnave ali za druga pravdna dejanja v posebnih predpisih določeno, da mora imeti zastopnik posebno dovoljenje, sme to storiti le tedaj, če ima tako dovoljenje.

Kdor nastopi kot zakoniti zastopnik, mora na zahtevo sodišča dokazati, da je zakoniti zastopnik. Če se zahteva za določena pravdna dejanja posebno dovoljenje, mora zakoniti zastopnik dokazati, da ima tako dovoljenje.

Kadar sodišče ugotovi, da zakoniti zastopnik osebe, ki je pod skrbništvom, ne kaže potrebne skrbnosti pri zastopanju, naznani to skrbstvenemu organu. Če bi zaradi opustitve zastopnika lahko nastala škoda za tistega, ki je pod skrbništvom, počaka sodišče s postopkom in predlaga, naj se določi drug zakoniti zastopnik.

82. člen

Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik in ali ima zakoniti zastopnik posebno dovoljenje, kadar je to potrebno.

83. člen

Če sodišče ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožnika, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka.

Prav tako zahteva sodišče, kadar ugotovi, da stranka nima zakonitega zastopnika ali da zakoniti zastopnik nima posebnega dovoljenja, če je to potrebno, naj pristojni skrbstveni organ postavi skrbnika pravdno nesposobni osebi, oziroma zahteva od zakonitega zastopnika, naj si priskrbi posebno dovoljenje, ali pa ukrene kaj drugega, kar je potrebno, da bi bila pravdno nesposobna stranka pravilno zastopana.

Sodišče lahko da stranki rok za odpravo pomanjkljivosti iz prvega in drugega odstavka tega člena.

Dokler se ne odpravijo te pomanjkljivosti, se smejo opravljati samo tista pravdna dejanja, zaradi katerih bi lahko nastale za stranko škodljive posledice, če bi se odložila.

Če se omenjene pomanjkljivosti ne dajo odpraviti ali če brez uspeha preteče dani rok, razveljavi sodišče s sklepom pravdna dejanja, ki jih je opravilo v postopku, kolikor jih zadenejo te pomanjkljivosti; če pa so pomanjkljivosti take, da onemogočajo nadaljnjo pravdo, zavrže tožbo.

Zoper sklep, s katerim se odredijo ukrepi za odpravo pomanjkljivosti, ni pritožbe.

84. člen

Če se med postopkom pred sodiščem prve stopnje pokaže, da bi reden postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika tožencu predolgo trajal, tako da bi lahko zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali za obe stranki, postavi sodišče tožencu začasnega zastopnika.

Ob pogoju iz prvega odstavka tega člena postavi sodišče tožencu začasnega zastopnika zlasti v tehle primerih:

1)

če toženec ni pravdno sposoben, pa nima zakonitega zastopnika;

2)

če si koristi toženca in njegovega zakonitega zastopnika nasprotujejo;

3)

če imata obe stranki istega zakonitega zastopnika;

4)

če je prebivališče toženca neznano, pa toženec nima pooblaščenca;

5)

če sta toženec ali njegov zakoniti zastopnik, ki nimata pooblaščenca v SFRJ, v tujini, in se ni mogla opraviti vročitev.

O postavitvi začasnega zastopnika obvesti sodišče brez odlašanja skrbstveni organ, če je to mogoče, pa tudi stranke.

85. člen

Začasni zastopnik ima v postopku, za katerega je postavljen, vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika.

Te pravice in dolžnosti ima začasni zastopnik vse dotlej, dokler toženec ali njegov pooblaščenec ne nastopi pred sodiščem oziroma dokler skrbstveni organ ne sporoči sodišču, da je postavil skrbnika.

86. člen

Če je postavljen tožencu začasni zastopnik iz razlogov, ki so navedeni v 4. in 5. točki drugega odstavka 84. člena tega zakona, izda sodišče oglas, ki ga objavi v republiškem oziroma pokrajinskem uradnem listu in na sodni deski, po potrebi pa tudi na drug primeren način.

Oglas mora obsegati: navedbo sodišča, ki je postavilo začasnega zastopnika, zakonito podlago, ime toženca, kateremu se postavlja zastopnik, sporni predmet, ime zastopnika ter njegov poklic in prebivališče in pa opozorilo, da bo zastopnik zastopal toženca v postopku vse dotlej, dokler toženec ali njegov pooblaščenec ne nastopi pred sodiščem oziroma dokler skrbstveni organ ne sporoči sodišču, da je postavil skrbnika.

87. člen

Pravdna sposobnost državljana SFRJ se presoja po zakonu republike oziroma avtonomne pokrajine, ki je odločilen za ugotovitev njegove poslovne sposobnosti.

Državljan SFRJ, ki ni pravdno sposoben po zakonu republike oziroma avtonomne pokrajine, odločilnem za presojo njegove poslovne sposobnosti pač pa je pravdno sposoben po zakonu republike oziroma avtonomne pokrajine, ki pred njenim sodiščem teče postopek, lahko sam opravlja pravdna dejanja. Njegov zakoniti zastopnik sme opravljati pravdna dejanja samo toliko časa, dokler državljan ne izjavi, da bo sam nastopal v pravdi.

88. člen

Tuji državljan, ki ni pravdno sposoben po zakonu svoje države, pač pa je pravdno sposoben po zakonu republike oziroma avtonomne pokrajine, ki pred njenim sodiščem teče postopek, lahko sam opravlja pravdna dejanja. Zakoniti zastopnik sme opravljati dejanja samo toliko časa, dokler tuji državljan ne izjavi, da bo sam nastopal v pravdi.

Peto poglavje

POOBLAŠČENCI

89. člen

Stranke smejo opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu, vendar pa lahko zahteva sodišče od stranke, ki ima pooblaščenca, naj se pred sodiščem sama izjavi o dejstvih, ki jih je treba ugotoviti v pravdi.

Stranka, ki jo zastopa pooblaščenec, sme vselej priti pred sodišče in dajati izjave poleg svojega pooblaščenca.

90. člen

Pooblaščenec je lahko vsak, kdor je popolnoma poslovno sposoben, razen tistih, ki se ukvarjajo z zakotnim pisaštvom.

Če nastopa kot pooblaščenec oseba, ki se ukvarja z zakotnim pisaštvom, ji sodišče ne dovoli nadaljnjega zastopanja in to takoj sporoči stranki.

Pritožba zoper sklep, s katerim se ne dovoli zastopanje, ne zadrži njegove izvršitve.

Če sodišče ugotovi, da pooblaščenec, ki ni odvetnik, ni sposoben za zastopanje, opozori stranko na škodljive posledice, ki lahko nastanejo zaradi nepravilnega zastopanja.

91. člen

Če v pravdah o premoženjskopravnih zahtevkih vrednost spornega predmeta presega 250.000 tolarjev, smejo biti pooblaščenci pravnih oseb le tisti, ki imajo pravosodni izpit.

92. člen

Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kakor če bi jih bila opravila sama stranka.

93. člen

Stranka lahko spremeni ali prekliče izjavo svojega pooblaščenca na naroku, na katerem je bila dana.

Če je pooblaščenec priznal kakšno dejstvo na naroku, na katerem stranka ni bila navzoča, ali ga je priznal v vlogi, pa stranka to priznanje pozneje spremeni ali prekliče, presodi sodišče obe izjavi v smislu drugega odstavka 211. člena tega zakona.

94. člen

Obseg pooblastila določi stranka.

Stranka lahko pooblasti pooblaščenca samo za določena dejanja ali pa za vsa pravdna dejanja.

95. člen

Če da stranka odvetniku pooblastilo za pravdo, ne da bi v pooblastilu natančneje določila njegove pravice, ima odvetnik na podlagi takega pooblastila pravico:

1)

opravljati vsa pravdna dejanja, zlasti pa vložiti tožbo, jo umakniti, pripoznati tožbeni zahtevek ali se mu odpovedati, skleniti poravnavo, vložiti pravno sredstvo, se mu odpovedati ali ga umakniti ter predlagati začasne odredbe;

2)

zahtevati izvršbo ali zavarovanje in opravljati vsa dejanja, ki so potrebna v tem postopku;

3)

sprejeti od nasprotne stranke prisojene stroške;

4)

prenesti pooblastilo na drugega odvetnika ali pooblastiti drugega odvetnika za posamezna pravdna dejanja.

Za predlaganje obnove postopka mora imeti odvetnik posebno pooblastilo, če je preteklo od pravnomočnosti odločbe več kot šest mesecev.

Odvetnika lahko nadomestuje odvetniški pripravnik, ki je pri njem v službi, vendar samo pred sodiščem prve stopnje, ob pogojih iz 91. člena tega zakona.

96. člen

Če stranka v pooblastilu ni natančneje določila pravice pooblaščenca, sme opravljati pooblaščenec, ki ni odvetnik, s takim pooblastilom vsa pravdna dejanja, vendar pa mora imeti vselej izrečno pooblastilo za umik tožbe, za pripoznanje tožbenega zahtevka ali za odpoved tožbenemu zahtevku, za poravnavo, za odpoved ali umik pravnega sredstva, za prenos pooblastila na drugega ter za vložitev izrednih pravnih sredstev.

97. člen

Stranka da pooblastilo pismeno ali ustno na zapisnik pri sodišču.

Stranka, ki ne zna pisati ali se ne more podpisati, pritisne na pismeno pooblastilo namesto podpisa odtis kazalca. Če se da v takem primeru pooblastilo osebi, ki ni odvetnik, morata biti navzoči dve priči, ki se na pooblastilu podpišeta.

Če sodišče dvomi v pristnost pismenega pooblastila, lahko s sklepom odredi, naj se predloži overjeno pooblastilo. Zoper tak sklep ni pritožbe.

98. člen

Pooblaščenec mora predložiti pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju.

Sodišče lahko dovoli, da opravlja pravdna dejanja za stranko začasno oseba, ki ni predložila pooblastila, vendar pa ji hkrati naloži, da predloži v določenem roku pooblastilo ali izkaže odobritev stranke za opravljena pravdna dejanja.

Dokler ne poteče rok za predložitev pooblastila, odloži sodišče izdajo odločbe; če pa preteče ta rok brez uspeha, nadaljuje sodišče postopek, ne da bi jemalo v poštev dejanja, ki jih je opravila oseba brez pooblastila.

Sodišče mora med postopkom ves čas paziti, ali je tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, upravičen za zastopanje. Če ugotovi, da tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, ni upravičen za zastopanje, razveljavi opravljena pravdna dejanja, razen če jih je stranka pozneje odobrila.

99. člen

Stranka lahko pooblastilo ob vsakem času prekliče, pooblaščenec pa ga lahko ob vsakem času odpove.

Preklic oziroma odpoved pooblastila se mora naznaniti sodišču, pred katerim teče postopek, bodisi pismeno ali ustno na zapisnik.

Preklic oziroma odpoved pooblastila velja za nasprotno stranko od trenutka, ko se ji naznani.

Po odpovedi pooblastila je pooblaščenec dolžan še en mesec opravljati dejanja za tistega, ki mu je pooblastilo dal, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala zanj v tem času.

100. člen

Če je pooblaščencu dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja, pa stranka oziroma njen zakoniti zastopnik umre ali postane poslovno nesposoben ali če je zakoniti zastopnik razrešen, ima pooblaščenec še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, vendar pa lahko dedič oziroma novi zakoniti zastopnik prekliče pooblastilo.

V primerih iz prvega odstavka tega člena prenehajo pooblaščencu, ki ni odvetnik, vselej pravice, ki se morajo v pooblastilu izrečno navesti (96. člen).

101. člen

S prenehanjem pravne osebe preneha tudi pooblastilo, ki ga je dala.

Ob stečaju preneha pooblastilo, ki ga je dal stečajni dolžnik, ko nastanejo po veljavnih predpisih pravne posledice uvedbe stečajnega postopka.

Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena je pooblaščenec dolžan še en mesec opravljati pravdna dejanja, če je treba odvrniti škodo za stranko.

Šesto poglavje

JEZIK V POSTOPKU

102. člen

Stranke in drugi udeleženci v postopku smejo na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik. Če postopek ne teče v jeziku stranke oziroma v jeziku drugih udeležencev v postopku, se jim zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njihov jezik ter ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje.

Stranke in drugi udeleženci morajo biti poučeni o tem, da imajo pravico spremljati ustni postopek pred sodiščem v svojem jeziku po tolmaču. Pravici do prevajanja se lahko odpovedo, če izjavijo, da znajo jezik, v katerem teče postopek. V zapisnik se zapiše, da so bili poučeni, in kaj so glede tega izjavili.

Prevajajo tolmači.

103. člen

Vabila, odločbe in druga sodna pisanja se pošiljajo strankam in drugim udeležencem v postopku v jeziku naroda, ki je v uradni rabi pri sodišču.

Če je pri sodišču v uradni rabi tudi jezik kakšne jugoslovanske narodnosti, vroča sodišče sodna pisanja v tem jeziku tistim strankam in udeležencem v postopku, ki so pripadniki te narodnosti in v postopku uporabljajo ta jezik. Stranke in drugi udeleženci v postopku pa lahko zahtevajo, naj se jim sodna pisanja vročajo v jeziku, v katerem teče postopek.

104. člen

Stranke in drugi udeleženci v postopku podajajo sodišču svoje tožbe, pritožbe in druge vloge v jeziku naroda ali narodnosti, ki je pri sodišču v uradni rabi.

Stranke in drugi udeleženci v postopku lahko podajajo sodišču svoje vloge tudi v jeziku kakšnega jugoslovanskega naroda, ki pri sodišču ni v uradni rabi.

Stranke in drugi udeleženci v postopku lahko podajajo sodišču svoje vloge tudi v jeziku jugoslovanske narodnosti, ki pri sodišču ni v uradni rabi, če je to v skladu z ustavo, zakonom ali z drugimi predpisi, ki veljajo na območju tega sodišča.

105. člen

Stroške prevajanja v jezik jugoslovanskih narodov in narodnosti, ki nastanejo z uporabo določb ustave in določb tega zakona o pravici pripadnikov narodov in narodnosti Jugoslavije, da uporabljajo svoj jezik, plača sodišče iz svojih sredstev.

Sedmo poglavje

VLOGE

106. člen

Tožba, odgovor na tožbo, pravna sredstva in druge izjave, predlogi in sporočila, ki se dajejo izven obravnave, se vlagajo pismeno (vloge).

Vloge morajo biti razumljive in obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnavajo. Predvsem morajo obsegati: navedbo sodišča, ime, poklic ter stalno oziroma začasno prebivališče strank, morebitnih njihovih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev, sporni predmet, vsebino izjave in podpis vložnika.

Če vsebuje izjava kakšno zahtevo, mora stranka v vlogi navesti dejstva, na katera jo opira, in dokaze, kadar je to potrebno.

Izjava se lahko da namesto z vlogo tudi ustno na zapisnik pri pravdnem sodišču.

107. člen

Vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, se morajo izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko. Tako je treba ravnati tudi s prilogami, ki so priložene vlogi.

Če je na nasprotni strani več oseb, ki imajo skupnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se lahko izročijo vloge in priloge za vse skupaj v enem izvodu.

108. člen

Listine, ki se priložijo vlogi, so lahko v izvirniku ali v prepisu.

Če priloži stranka listino v izvirniku, jo sodišče obdrži, nasprotni stranki pa dovoli, da jo pregleda. Ko sodišču listina ni več potrebna, jo na zahtevo vrne vložniku, vendar pa lahko zahteva, da priloži spisom njen prepis.

Če je listina priložena v prepisu, zahteva sodišče na predlog nasprotne stranke od vložnika, naj predloži listino v izvirniku, nasprotni stranki pa dovoli, da jo pregleda. Če je treba, določi sodišče rok, v katerem je treba listino izročiti oziroma pregledati.

Zoper te sklepe ni pritožbe.

109. člen

Če je vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, pouči sodišče vložnika in mu pomaga vlogo popraviti oziroma dopolniti; v ta namen ga lahko povabi na sodišče ali mu vrne vlogo v popravek.

Kadar sodišče vrne vložniku vlogo v popravek ali dopolnitev, določi rok, do katerega jo mora znova vložiti.

Če je vloga vezana na rok in je popravljena oziroma dopolnjena in izročena sodišču v roku, ki je bil določen za dopolnitev oziroma popravo, se šteje, da je bila vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena.

Šteje se, da je vloga umaknjena, če se ne vrne sodišču v določenem roku; če pa se vloga vrne brez popravka oziroma dopolnitve, se zavrže.

Če vložnik ne vloži zadostnega števila izvodov vloge ali prilog, mu sodišče naloži, naj v določenem roku to stori. Če vložnik ne ravna po tem nalogu, sodišče vlogo zavrže. Izjemoma lahko sodišče odredi, da se vloge in priloge prepišejo na stroške stranke.

110. člen

Pravdno sodišče kaznuje z denarno kaznijo do 25.000 tolarjev tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku.

Kazen, izrečena po prvem odstavku tega člena, ni ovira za kaznovanje zaradi kaznivega dejanja.

Če tisti, ki je kaznovan z denarno kaznijo, kazni ne more plačati, se ta spremeni v zapor; trajanje zapora odmeri sodišče v sorazmerju z višino kazni, vendar zapor ne sme biti daljši kot deset dni.

Določba tretjega odstavka tega člena velja v vseh primerih, kadar izreče sodišče denarno kazen (248., 255., 316. in 318. člen).

Osmo poglavje

ROKI IN NAROKI

Roki

111. člen

Če roki niso določeni z zakonom, jih določa sodišče glede na okoliščine primera.

Rok, ki ga določi sodišče, se na predlog prizadete osebe lahko podaljša, če so za to opravičeni razlogi.

Podaljšanje roka se mora predlagati, preden rok izteče.

Zoper sklep o podaljšanju roka ni pritožbe.

112. člen

Roki se računajo po dnevih, mesecih in letih.

Če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan.

Roki, ki so določeni po mesecih oziroma po letih, se končajo s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči. Če tega dneva v zadnjem mesecu ni, se konča rok zadnji dan v tem mesecu.

Če je zadnji dan roka državni praznik ali nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri sodišču ne dela, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika.

113. člen

Če je vloga vezana na rok, velja, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden rok izteče.

Če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena.

Če se pošlje vloga brzojavno, pa ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se mogla obravnavati, velja, da je vložena pravočasno, če se nato vloga, kakršna je predpisana, izroči ali priporočeno pošlje sodišču v treh dneh od oddaje brzojavke na pošto.

Za osebe, ki so v obvezni vojaški službi v Jugoslovanski ljudski armadi, se šteje dan izročitve vloge vojaški enoti oziroma vojaškemu zavodu ali štabu za dan izročitve sodišča.

Določba četrtega odstavka tega člena velja tudi za druge osebe v Jugoslovanski ljudski armadi, ki službujejo v vojaških enotah oziroma v vojaških zavodih ali štabih v krajih, kjer ni redne pošte.

Za osebe, ki jim je vzeta prostost, se šteje dan, ko izročijo vlogo upravi zaporov, kazenskega poboljševalnega zavoda ali vzgojnega poboljševalnega doma, za dan izročitve sodišču.

Če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika.

Določbe prvega do sedmega odstavka tega člena veljajo tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba in pa za rok zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice.

Naroki

114. člen

Narok določi sodišče, če je to z zakonom predpisano ali če je za postopek potrebno. Zoper sklep o določitvi naroka ni pritožbe.

Sodišče mora na narok pravočasno povabiti stranke in druge osebe, za katere misli, da je potrebna njihova navzočnost. Skupaj z vabilom pošlje stranki vlogo, ki je bila povod za določitev naroka, v vabilu pa navede kraj, prostor in čas naroka. Če se skupaj z vabilom ne pošlje vloga, se v vabilu navedejo stranke, sporni predmet in dejanje, ki se bo opravilo na naroku.

Sodišče opozori v vabilu posebej na zakonite posledice izostanka.

115. člen

Narok se opravi praviloma v sodnem poslopju.

Sodišče lahko sklene, da se opravi narok izven sodnega poslopja, če spozna, da je to potrebno ali da se bo tako prihranilo na času ali na stroških postopka. Zoper tak sklep ni pritožbe.

116. člen

Sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi opravičeni razlogi.

Če se narok preloži, naznani sodišče navzočim po možnosti takoj ustno kraj in čas novega naroka.

Zoper sklep o predložitvi naroka ni pritožbe.

Vrnitev v prejšnje stanje

117. člen

Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravdno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz opravičenega vzroka.

Če se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, se pravda vrne v tisto stanje, v katerem je bila pred zamudo, in razveljavijo vse odločbe, ki jih je sodišče izdalo zaradi zamude.

118. člen

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se poda pri sodišču, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje.

Predlog se mora vložiti v petnajstih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela.

Po treh mesecih od dneva zamude se ne more več zahtevati vrnitev v prejšnje stanje.

Če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka, mora predlagatelj obenem, ko vloži predlog, opraviti tudi zamujeno dejanje.

119. člen

Vrnitev v prejšnje stanje se ne dovoli, če je bil zamujen rok za predlog, da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, ali če je bil zamujen narok, določen na predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

120. člen

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje praviloma ne vpliva na potek pravde, vendar pa sodišče lahko odloči, da se postopek prekine do pravnomočnosti sklepa o predlogu.

Če sodišče sklene, da se postopek prekine, pred višjim sodiščem pa teče postopek zaradi pritožbe, mora sporočiti ta sklep višjemu sodišču.

121. člen

Prepozne in nedovoljene predloge za vrnitev v prejšnje stanje zavrže predsednik senata s sklepom.

Na predlog za vrnitev v prejšnje stanje razpiše sodišče narok, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana.

122. člen

Zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni pritožbe, razen če se ugodi predlogu v nasprotju s 119. členom tega zakona ali predlogu, ki ni bil pravočasno vložen.

Deveto poglavje

ZAPISNIK

123. člen

Zapisnik se sestavi o dejanjih, ki so bila opravljena na naroku.

Zapisnik se sestavi tudi o važnejših izjavah ali sporočilih, ki jih dajo stranke ali drugi udeleženci izven naroka. O manj važnih izjavah ali sporočilih se ne sestavi zapisnik, temveč se napravi v spisu samo uradni zaznamek.

Zapisnik piše zapisnikar.

124. člen

V zapisnik se vpiše: naslov in sestava sodišča, kraj, dan in ura dejanja, sporni predmet in imena navzočih strank ali drugih oseb ter njihovih zakonitih zastopnikov ali pooblaščencev.

Zapisnik mora obsegati bistvene podatke o vsebini dejanja. V zapisnik o glavni obravnavi se vpiše zlasti: ali je bila obravnava javna ali pa je bila javnost izključena, izjave strank, njihovi predlogi, dokazi, ki so jih ponudile, dokazi, ki so bili izvedeni, z navedbo izpovedb prič in izvedencev, ter odločbe sodišča na naroku.

125. člen

Zapisnik se mora pisati v redu; ne sme se nič izbrisati, dodati ali spremeniti. Prečrtana mesta morajo ostati čitljiva.

126. člen

Zapisnik se sestavlja tako, da predsednik senata glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik.

Stranke imajo pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, naj se jim prebere, in ugovarjati zoper vsebino zapisnika.

To pravico imajo tudi druge osebe, katerih izjava je vpisana v zapisnik, vendar samo glede tistega dela zapisnika, v katerem je njihova izjava.

Kar je treba v zapisniku popraviti ali dodati glede na ugovore strank ali drugih oseb ali po uradni dolžnosti, se zapiše na koncu zapisnika. Na zahtevo teh oseb se vpišejo v zapisnik tudi ugovori, katerim ni bilo ugodeno.

127. člen

Zapisnik podpišejo predsednik senata, zapisnikar, stranke oziroma njihovi zakoniti zastopniki ali pooblaščenci in pa tolmač.

Priča in izvedenec podpišeta svojo izpovedbo na zapisniku, kadar se zaslišita pred zaprošenim sodnikom ali predsednikom senata.

Kdor ne zna pisati ali se ne more podpisati, pritisne na zapisnik odtis kazalca, zapisnikar pa zapiše pod odtisom njegovo ime in priimek.

Če kakšna stranka, njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec priča ali izvedenec odide, preden podpiše zapisnik, ali če noče podpisati zapisnika, se to zapiše v zapisnik in pove razlog, ki so ga za to navedli.

128. člen

O posvetovanju in glasovanju se sestavi poseben zapisnik. Če je višje sodišče v postopku o pravnem sredstvu odločilo soglasno, se ne sestavi zapisnik, temveč se na izvirniku odločbe zapiše zaznamek o posvetovanju in glasovanju.

Zapisnik o posvetovanju in glasovanju obsega potek glasovanja in sprejeto odločbo.

Posebna mnenja se priložijo zapisniku o posvetovanju in glasovanju, če niso vpisana v sam zapisnik.

Zapisnik oziroma zaznamek o glasovanju podpišejo vsi člani senata in zapisnikar.

Zapisnik o posvetovanju in glasovanju se zapre v poseben ovitek. Ta zapisnik sme pregledati samo višje sodišče, ko odloča o pravnem sredstvu; v tem primeru mora višje sodišče zapisnik spet zapreti v poseben ovitek in na ovitku označiti, da je zapisnik pregledalo.

Deseto poglavje

ODLOČANJE

129. člen

Sodišče izdaja odločbe v obliki sodbe ali sklepa.

O tožbenem zahtevku odloča sodišče s sodbo, v postopku zaradi motenja posesti pa s sklepom.

Kadar sodišče ne odloči s sodbo, odloči s sklepom.

V postopku za izdajo plačilnega naloga se izda sklep, s katerim se ugodi tožbenemu zahtevku, v obliki plačilnega naloga.

Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep.

130. člen

Senat sprejema odločbe po posvetovanju z glasovanjem.

Pri posvetovanju in glasovanju smejo biti navzoči samo člani senata in zapisnikar.

Kadar je treba odločiti o enostavnejših vprašanjih, lahko odloči senat tudi na samem zasedanju.

131. člen

Predsednik senata vodi posvetovanje in glasovanje in glasuje zadnji. Njegova dolžnost je skrbeti, da se vsa vprašanja vsestransko in popolnoma pretresejo.

Za vsako odločbo senata je potrebna večina glasov.

Člani senata ne smejo odkloniti glasovanja o vprašanjih, ki jih postavi predsednik senata. Član senata, ki je pri glasovanju o kakšnem prejšnjem vprašanju ostal v manjšini, se ne sme vzdržati glasovanja o vprašanju, o katerem naj se odloči pozneje.

Če so glasovi glede posameznih vprašanj, o katerih se glasuje, porazdeljeni na več različnih mnenj, tako da nobeno od njih nima večine, se vprašanja ločijo in glasovanje ponavlja, dokler se ne doseže večina. Če se glede višine denarnega zneska ali količine razdelijo glasovi na več kot dve mnenji, se znova obravnavajo razlogi za vsako mnenje; če se niti tedaj ne doseže večina, se glasovi, oddani za največji denarni znesek ali količino, prištejejo glasovom, oddanim za najbližji manjši denarni znesek ali količino, dokler se ne doseže večina.

132. člen

Preden sodišče odloči o glavni stvari, odloči o tem, ali je treba dopolniti postopek, in o drugih predhodnih vprašanjih.

Če je treba pri odločanju o glavni stvari odločiti o več zahtevkih, se glasuje o vsakem zahtevku posebej.

Enajsto poglavje

VROČANJE PISANJ IN PREGLED SPISOV

Način vročanja

133. člen

Pisanja se vročajo praviloma po pošti, lahko pa se vročajo tudi po določenem delavcu sodišča, pristojnem občinskem organu ali kar pri sodišču.

134. člen

Državnim organom in pravnim osebam se vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki se najde v pisarni oziroma v poslovnem prostoru.

Če je treba vročiti pisanje družbenemu pravobranilcu samoupravljanja, javnemu tožilstvu ali javnemu pravobranilstvu, se stori to tako, da se pisanje izroči njegovi pisarni. Kot dan vročitve se šteje dan izročitve pisanja pisarni.

Po prvem odstavku tega člena se vročajo pisanja tudi, kadar so v tem odstavku navedene stranke določile za svojega pooblaščenca osebo, ki je njihov delavec.

135. člen

Vojaškim osebam, delavcem policije in delavcem kopenskega, rečnega, morskega in zračnega prometa se lahko vročajo vabila tudi po njihovem poveljstvu oziroma neposrednem starešini; po potrebi se jim lahko vročajo na ta način tudi druga pisanja.

136. člen

Kadar je treba kaj vročiti osebi ali ustanovi v tujini ali tujcu, ki uživa imunitetno pravico, se opravi vročitev po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu (146. člen) določeno kaj drugega.

Če naj se pisanje vroči državljanu SFRJ v tujini, se lahko opravi vročitev po pristojnem konzularnem predstavniku ali po diplomatskem predstavniku SFRJ, ki opravlja konzularne zadeve v tisti tuji državi. Taka vročitev je veljavna ve tedaj, če je tisti, kateremu naj se pisanje vroči, pripravljen ga sprejeti.

137. člen

Osebam, ki jim je vzeta prostost, se vročajo pisanja po upravi zaporov, kazenskega poboljševalnega zavoda ali vzgojno poboljševalnega doma.

138. člen

Kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno.

Če ima stranka več zakonitih zastopnikov ali pooblaščencev, zadostuje, da se pisanje vroči enemu izmed njih.

139. člen

Vročitev odvetniku kot pooblaščencu se lahko opravi tudi tako, da se pisanje izroči osebi, ki je zaposlena v njegovi odvetniški pisarni.

140. člen

Vroča se ob delavnikih, in sicer podnevi, v stanovanju ali na delovnem mestu tistega, kateremu naj se vroči, ali pa na sodišču, če je naslovnik tam.

S privolitvijo tistega, kateremu je treba pisanje vročiti, ali po posebni odločbi sodišča, ki jo mora vročevalec na zahtevo pokazati, se lahko opravi vročitev tudi ob drugem času in na drugem kraju.

Določba, da se vroča samo ob delavnikih, ne velja za vročanje po pošti.

141. člen

Če se tisti, kateremu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti. Če se tudi ti ne najdejo v stanovanju, se pisanje izroči hišniku ali sosedu, če v to privolita.

Če se vroča na delovnem mestu tistega, kateremu naj se vroči, pa tega ni najti tam, se lahko vroči pisanje osebi, ki je zaposlena na tistem mestu, če ga hoče sprejeti.

Izročitev pisanja drugi osebi ni dovoljenja, če je ta udeležena v pravdi kot nasprotnik tistega, kateremu naj se pisanje vroči.

142. člen

Tožba, plačilni nalog, izredno pravno sredstvo, sodba in sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba, se vročajo osebno stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Druga pisanja se vročajo osebno, če je v tem zakonu izrecno tako določeno ali če sodišče misli, da je potrebna zaradi listin, ki so priložene v izvirniku, ali iz kakšnega drugega razloga večja previdnost.

Če se tisti, kateremu se mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel, in mu pusti pri kateri od oseb, ki so omenjene v prvem in drugem odstavku 141. člena tega zakona, pismeno sporočilo, naj bo določeni dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če vročevalec niti potem ne najde tistega, kateremu naj bi pisanje vročil, se ravna po 141. členu tega zakona in velja, da je s tem vročitev opravljena.

Če je treba vročiti pisanje iz prvega odstavka tega člena državnim organom in pravnim osebam, se opravi vročitev po 134. členu tega zakona.

143. člen

Če se ugotovi, da je tisti, kateremu naj se vroči pisanje, odsoten in da mu osebe, omenjene v prvem in drugem odstavku 141. člena tega zakona, pisanja ne morejo pravočasno izročiti, se pisanje vrne sodišču z navedbo, kje je naslovnik.

Odklonitev sprejema

144. člen

Kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, oziroma odrasel član njegovega gospodinjstva oziroma pooblaščena oseba ali delavec državnega organa in pravne osebe brez zakonitega razloga noče sprejeti pisanja, ga vročevalec pusti v stanovanju ali v prostorih, kjer ta oseba dela, ali pa nabije na vrata stanovanja oziroma prostorov. Na vročilnici zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje: šteje se, da je s tem vročitev opravljena.

Sprememba stanovanja

145. člen

Če stranka ali njen zakoniti zastopnik do vročitve odločbe druge stopnje, s katero se konča postopek, spremeni svoje stalno prebivališče ali stanovanje, mora to takoj sporočiti sodišču.

Če tega ne stori, pa vročevalec ne more zvedeti za kraj oziroma stanovanje, kamor se je odselil, odredi sodišče, da naj se vse nadaljnje vročitve v pravdi za to stranko opravljajo tako, da se pisanje nabije na sodno desko.

Vročitev velja za opravljeno po preteku osmih dni, odkar je bilo pisanje nabito na sodno desko.

Če pooblaščenec oziroma pooblaščenec za sprejemanje pisanj do vročitve odločbe druge stopnje, s katero se konča postopek, spremeni svoje stalno prebivališče ali stanovanje, pa tega ne sporoči sodišču, se opravljajo vročitve tako, kakor da pooblaščenec sploh ne bi bil postavljen.

Pooblaščenec za sprejemanje pisanj

146. člen

Stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku, ki sta v tujini, pa nimata pooblaščenca v SFRJ, naloži sodišče, naj v primernem roku imenujeta pooblaščenca za sprejemanje pisanj v SFRJ. Če stranka ali njen zakoniti zastopnik ne imenujeta pooblaščenca, postavi sodišče stranki na njene stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, in sporoči to stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku.

147. člen

Če več oseb skupaj toži, pa nimajo skupnega zakonitega zastopnika oziroma pooblaščenca, jim sodišče lahko naloži, naj imenujejo v določenem roku skupnega pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Obenem sporoči sodišče tožnikom, katerega izmed njih bo štelo za skupnega pooblaščenca za sprejemanje pisanj, če ga ti ne imenujejo sami.

Določba prvega odstavka tega člena velja tudi tedaj, če je več oseb toženih kot enotni sosporniki.

Ugotovitev naslova

148. člen

Če stranka ne more sama zvedeti za naslov tistega, kateremu naj se vroči pisanje, poskusi sodišče dobiti potrebne podatke od pristojnega upravnega organa ali kako drugače.

Vročilnica

149. člen

Potrdilo o vročitvi (vročilnico) podpišeta prejemnik in vročevalec. Prejemnik zapiše sam z besedo na vročilnici dan prejema.

Če prejemnik ne zna pisati ali če se ne more podpisati, zapiše vročevalec njegovo ime in priimek in z besedo dan prejema, poleg tega pa opombo, zakaj se prejemnik ni podpisal.

Če prejemnik noče podpisati vročilnice, zapiše vročevalec to na vročilnici in navede z besedami dan izročitve; šteje se, da je s tem vročitev opravljena.

Če se opravi vročitev po drugem odstavku 142. člena tega zakona, se mora poleg potrdila o prejemu zapisati na vročilnici, da je bil naslovnik pred tem pismeno obveščen.

Če je bilo po določbah tega zakona pisanje izročeno komu drugemu, ne pa tistemu, kateremu bi ga bilo treba vročiti, navede vročevalec na vročilnici njuno medsebojno razmerje.

Če je v vročilnici netočno zapisan dan vročitve, se šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je bilo pisanje izročeno.

Če se vročilnica izgubi, se vročitev lahko dokazuje tudi drugače.

Pregledovanje in prepisovanje spisov

150. člen

Stranke imajo pravico pregledovati in prepisovati spise pravde, v kateri so udeležene.

Drugim osebam, ki imajo opravičeno korist, se lahko dovoli pregled in prepis posameznih spisov. Dokler postopek teče, dovoli to predsednik senata, potem, ko je končan, pa predsednik sodišča oziroma delavec na sodišču ki ga ta določi.

Dvanajsto poglavje

STROŠKI POSTOPKA

Pravdni stroški

151. člen

Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka.

Pravdni stroški obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade.

152. člen

Vsaka stranka predhodno sama trpi stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji.

153. člen

Kadar predlaga stranka izvedbo dokaza, mora po nalogu sodišča založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza.

Če predlagata izvedbo dokaza obe stranki ali če to odredi sodišče po uradni dolžnosti, določi sodišče, da naj za stroške potrebni znesek založita obe stranki po enakih delih. Če je sodišče odredilo izvedbo dokaza po uradni dolžnosti, lahko določi, naj založi znesek samo ena stranka.

Sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo. V tem primeru sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila zneska, potrebnega za stroške.

Če odredi sodišče po uradni dolžnosti izvedbo dokaza za ugotovitev dejstev v zvezi z uporabo tretjega odstavka 3. člena tega zakona, pa stranki ne založita določenega zneska, se izplačajo stroški za izvedbo dokaza kljub določbi tretjega odstavka tega člena iz sredstev sodišča.

154. člen

Stranka, ki v pravdi popolnoma propade, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.

Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko določi sodišče glede na doseženi uspeh, da trpi vsaka stranka svoje stroške, ali pa naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu sorazmeren del stroškov.

Sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka ni zmagala, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški.

Glede na uspeh dokazovanja odloči sodišče, ali naj plača stroške iz četrtega odstavka 153. člena tega zakona ena stranka ali obe, ali pa naj se plačajo iz sredstev sodišča.

155. člen

Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin.

Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi.

156. člen

Stranka mora ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.

Sodišče lahko odloči, da mora zakoniti zastopnik ali pooblaščenec stranke povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi.

157. člen

Če toženec ni dal povoda za tožbo in če je pripoznal tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na pripravljalnem naroku, če tega ni bilo, pa na glavni obravnavi, preden se je spustil v obravnavanje glavne stvari, mu mora tožnik povrniti pravdne stroške.

158. člen

Tožnik, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek.

Stranka, ki umakne pravno sredstvo, mora nasprotni stranki povrniti stroške, nastale zaradi pravnega sredstva.

159. člen

Vsaka stranka trpi svoje stroške, če se pravda konča s sodno poravnavo, pa ni v poravnavi drugače dogovorjeno.

Stroški poravnave, ki je bila poskušena (324. člen), pa ni uspela, spadajo med pravdne stroške.

160. člen

Če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je toženec kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislil, da na teh stvareh ne obstajajo pravice drugih, odloči, da mora vsaka stranka trpeti svoje stroške.

161. člen

Sosporniki trpijo stroške po enakih delih.

Če je med njimi precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, določi sodišče po tem sorazmerju, kolikšen del stroškov naj povrne vsak izmed sospornikov.

Sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni v glavni stvari, so nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki.

Za stroške, ki jih povzročijo posamezni sosporniki s posebnimi pravdnimi dejanji, niso odgovorni drugi sosporniki.

162. člen

Kadar se družbeni pravobranilec samoupravljanja oziroma javni tožilec udeležuje postopka kot stranka, ima pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade.

Stroški, ki bi jih moral po tem zakonu trpeti družbeni pravobranilec samoupravljanja oziroma javni tožilec, se izplačajo iz sredstev sodišča.

Vsaka stranka plača svoje stroške, ki nastanejo z udeležbo družbenega pravobranilca samoupravljanja oziroma javnega tožilca v postopku (204. in 205. člen).

Stroški, ki jih je imel družbeni pravobranilec samoupravljanja oziroma javni tožilec s svojo udeležbo v postopku (204. in 205. člen), obremenjujejo sredstva družbenega pravobranilca samoupravljanja oziroma javnega tožilstva.

163. člen

Določbe o stroških veljajo tudi za stranke, ki jih zastopa javno pravobranilstvo. V tem primeru obsegajo stroški postopka tudi znesek, ki bi se stranki priznal kot nagrada za odvetnika.

164. člen

O povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja.

Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo.

Povrnitev stroškov mora stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj sodišče odloči.

O zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim.

Kadar sodišče ustno razglasi sodbo ali sklep, s katerim se nalaga povrnitev stroškov, lahko odloči, da bo znesek stroškov odmerilo v pismenem sestavku sodbe oziroma sklepa, če je treba sklep vročiti strankam.

Med postopkom odloči sodišče s posebnim sklepom o stroških le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari.

Če v primeru iz 158. člena tega zakona tožnik na obravnavi ni umaknil tožbe ali stranka ni na obravnavi umaknila pravnega sredstva, se lahko zahteva povrnitev stroškov v petnajstih dneh od prejema sporočila o umiku.

165. člen

V delni sodbi ali v vmesni sodbi lahko izreče sodišče, da se odločitev o stroških pridrži za poznejšo sodbo.

166. člen

Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka.

Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, se pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Sodišče lahko ravna po tretjem odstavku tega člena tudi tedaj, kadar le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.

167. člen

Izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, se sme izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari.

Če izpodbija ena stranka sodbo samo glede stroškov, druga pa glede glavne stvari, odloči višje sodišče z eno samo odločbo o obeh pravnih sredstvih.

Stroški v postopku za zavarovanje dokazov

168. člen

Stroške postopka za zavarovanje dokazov trpi stranka, ki je predlagala zavarovanje. Ta stranka mora povrniti stroške tudi nasprotni stranki oziroma postavljenemu začasnemu zastopniku.

Te stroške lahko stranka pozneje uveljavlja kot del pravdnih stroškov glede na uspeh v pravdi.

Oprostitev plačila stroškov postopka

172. člen

Sodišče oprosti plačila stroškov postopka stranko, ki po svojem splošnem premoženjskem stanju ne zmore teh stroškov brez škode za nujno preživljanje same sebe in svoje družine.

Oprostitev stroškov postopka obsega oprostitev taks in oprostitev predujma za stroške prič, izvedencev, ogledov in sodnih oglasov.

Sodišče lahko oprosti stranko samo plačila taks, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani.

Pri odločanju o oprostitvi stroškov postopka mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa mora upoštevati vrednost spornega predmeta, število oseb, ki jih stranka preživlja, in dohodke, ki jih imajo stranka in njeni družinski člani.

173. člen

O oprostitvi plačila stroškov postopka odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke.

Stranka je dolžna predlogu priložiti potrdilo pristojnega upravnega organa o premoženjskem stanju.

V potrdilu o premoženjskem stanju se mora navesti, koliko davka plačajo gospodinjstvo in posamezni člani gospodinjstva, ali imajo kakšne druge vire dohodkov, in sploh, kakšno je premoženjsko stanje stranke, ki se ji izdaja potrdilo.

Natančnejše predpise o izdajanju potrdil o premoženjskem stanju izda organ, ki ga določa republiški oziroma pokrajinski predpis.

Če je to potrebno, si lahko sodišče tudi samo po uradni dolžnosti preskrbi potrebne podatke in obvestila o premoženjskem stanju stranke, ki prosi za oprostitev, lahko pa zasliši o tem tudi nasprotno stranko.

Zoper sklep, s katerim sodišče ugodi predlogu stranke, ni pritožbe.

174. člen

Če je stranka popolnoma oproščena plačila stroškov postopka (drugi odstavek 172. člena), določi sodišče prve stopnje na njeno zahtevo, naj jo zastopa pooblaščenec, kadar je to nujno, da se varujejo njene pravice.

Stranka, ki ji je postavljen pooblaščenec, je oproščena plačila dejanskih izdatkov in nagrade postavljenemu pooblaščencu.

Za pooblaščenca se postavi odvetnik; če pa na sedežu sodišča ni zadosti odvetnikov, se lahko postavi za pooblaščenca tudi kdo drug, ki ima pravniško izobrazbo in je zmožen dati stranki potrebno pravno pomoč.

Pooblaščenca izmed odvetnikov postavi predsednik sodišča, če pa je nižje sodišče prve stopnje v sedežu višjega sodišča prve stopnje, določi pooblaščenca predsednik višjega sodišča prve stopnje.

Postavljeni pooblaščenec lahko iz opravičenih razlogov zahteva razrešitev. O tem odloča izven glavne obravnave predsednik senata, na obravnavi na senat. Zoper odločbo sodišča, s katero se pooblaščenec razreši, ni pritožbe.

Zoper sklep sodišča, s katerim se ugodi zahtevi stranke za postavitev pooblaščenca, ni pritožbe.

175. člen

Če je stranka popolnoma oproščena plačila stroškov postopka (drugi odstavek 172. člena), se izplačajo iz sredstev sodišča predujmi za stroške prič, izvedencev, ogledov in sodnih oglasov ter dejanski izdatki postavljenega pooblaščenca.

176. člen

Sklep o oprostitvi plačila stroškov in o postavitvi pooblaščenca lahko sodišče prve stopnje med postopkom razveljavi, če ugotovi, da stranka zmore stroške postopka. Pri tem odloči sodišče, ali naj stranka popolnoma ali deloma povrne tudi tiste stroške in takse, ki jih je bila prej oproščena, ter dejanske izdatke in nagrado postavljenega pooblaščenca.

V prvi vrsti se morajo povrniti zneski, ki so bili plačani iz sredstev sodišča.

177. člen

Takse in stroški, ki so bili plačani iz sredstev sodišča, ter dejanski izdatki in nagrada postavljenega pooblaščenca so del pravdnih stroškov.

Katere od teh stroškov mora povrniti nasprotnik stranke, ki je oproščena plačila stroškov postopka, odloči sodišče po določbah o povrnitvi stroškov.

Takse in stroške, ki so bili plačani iz sredstev sodišča, izterja po uradni dolžnosti sodišče prve stopnje od stranke, ki jih je dolžna povrniti.

Če je nasprotnik stranke, ki je oproščena plačila stroškov postopka, obsojen na povrnitev pravdnih stroškov, pa se ugotovi, da on ne zmore teh stroškov, lahko sodišče pozneje odloči, da mora plačati vse stroške iz prvega odstavka tega člena ali del stroškov stranka, ki je oproščena plačila stroškov postopka, iz tistega, kar ji je bilo prisojeno. S tem pa se ne posega v pravico te stranke, da lahko zahteva od nasprotnika povrnitev tistega, kar je plačala.

178.a člen

Predpise o povrnitvi stroškov pravdnega postopka, ki nastanejo pred Zveznim sodiščem, izdaja funkcionar, ki vodi zvezni upravni organ, pristojen za pravosodje, za tiste pred vojaškimi sodišči pa zvezni sekretar za ljudsko obrambo.

Povrnitev stroškov pravdnega postopka, ki nastanejo pred sodišči v republikah oziroma pred sodišči v avtonomnih pokrajinah, ureja republiški oziroma pokrajinski predpis.

Trinajsto poglavje

PRAVNA POMOČ

179. člen

Sodišča morajo dajati v pravdnem postopku drugo drugemu pravno pomoč.

Če zaprošeno sodišče ni pristojno za dejanje, za katero je zaprošeno, odstopi prošnjo pristojnemu sodišču oziroma drugemu državnemu organu in sporoči to sodišču, od katerega je prejelo prošnjo; če pa ne ve, katero sodišče oziroma kateri državni organ je pristojen, vrne prošnjo.

Če je v kakšnem kraju več sodišč, ki so stvarno pristojna, da dajejo pravno pomoč, se lahko prošnja za pravno pomoč vloži pri kateremkoli izmed njih, če ni z republiškimi oziroma pokrajinskimi predpisi drugače določeno.

180. člen

Sodišča iz različnih republik oziroma avtonomnih pokrajin občujejo med seboj v jeziku, ki je pri njih v uradni rabi.

Če je pisanje sestavljeno v jeziku kakšne jugoslovanske narodnosti, naslovljeno pa je na sodišče, pri katerem jezik te narodnosti ni v uradni rabi, je treba sodnemu pisanju v jeziku narodnosti priložiti prevod v jeziku jugoslovanskega naroda, ki je v uradni rabi pri sodišču, kateremu se pisanje pošilja.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP)

Časovnica