TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se I. točka izreka izpodbijane vmesne sodbe delno spremeni tako, da se sedaj glasi:

„Tožena stranka je odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki v delovni nezgodi 1. 6. 2010, do višine 75 %, za 25 % nastale škode pa je prosta odgovornosti.“

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Tožnik, pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „delavec v proizvodnji na vzmetnem oddelku“, se je poškodoval na delu, ko ga je električar, ki je odpravljal napako na postroju, pozval, naj z zagonom postroja preveri, ali je napaka odpravljena. Pri tem pa je robotska roka, ki je po zagonu postroja naredila dve delovni operaciji in obmirovala, ob vstopu tožnika v območje gibanja zaznala tožnikovo gibanje, naredila gib in tožnika udarila v predel glave.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da postroj ne predstavlja nevarne stvari, oziroma da delo na njem ne predstavlja nevarne dejavnosti, ker je bil postroj zaščiten s kovinsko ograjo in varovan z dvema varnostnima mehanizmoma, ki sta ob upoštevanju splošnih pravil za varno delo delavcem preprečevala neposreden dostop v območje delovanja postroja ter stik z robotsko roko kot nevarnim delom stroja. Ravno dejstvo, da je proizvajalec predvidel varnostni ukrep ločevanja nevarnega delovnega območja postroja z ograjeno celico, ki preprečuje vstop nepooblaščenim osebam med njegovim obratovanjem, potrjuje stališče, da je postroj nevarna stvar, delo na njem pa dejavnost s povečano škodno nevarnostjo za okolico. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Poleg tega je bila tožena stranka seznanjena s tem, da njeni delavci v varovano območje postroja vstopajo tudi v času njegovega delovanja, pa je takšno (nepravilno) ravnanje kljub temu dopuščala. Zato je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke na nastalo nezgodo. Tožnik je sicer res ravnal krivdno, ko je v nasprotju z izrecnimi navodili delodajalca vstopil v območje delujočega postroja, vendar pa tej kršitvi znatno težo odvzameta okoliščini, da je bilo varnostni mehanizem postroja mogoče kadarkoli obiti ter da je tožena stranka takšno nepravilno ravnanje svojih delavcev dopuščala. Poleg tega ni nepomembno, da je v obravnavani zadevi podana tudi objektivna, ne le krivdna odgovornost tožene stranke. Če je ugotovljeno, da je povzročitelj škode, ki za škodo odgovarja že objektivno, ravnal tudi krivdno, je treba delež oškodovančevega soprispevka ustrezno zmanjšati glede na stopnjo krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode.

Ob upoštevanju navedenega je tožnik k nastali škodi soprispeval do višine 25 % in ne 50%, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.