TFL Vsebine / TFLGlasnik

Vse mednarodne organizacije in institucije, ki omogočajo sodelovanje med državami, so utemeljene na mednarodnem pravu. Tako so na primer ustanovitveni akti Organizacije združenih narodov (OZN), Evropske unije (EU) in tudi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) mednarodne pogodbe. Vsakršno njihovo nespoštovanje zajeda v temelje njihovega obstoja ter povzroča erozijo učinkovitosti sistema, ki bi lahko v skrajni posledici vodila tudi v razpad teh institucij.

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bolje poznana kot Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP), in vsi njeni protokoli so prav tako mednarodne pogodbe, za katere veljajo vsa splošna pravila mednarodnega pogodbenega prava, danes kodificiranega v Dunajski konvenciji o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969. Posledično je za spoštovanje EKČP in njenih protokolov, pa tudi za spoštovanje in izvrševanje odločitev ESČP, ključno, da se mednarodnemu pravu dosledno priznava ustrezna veljava. Prav tako to mutatis mutandis velja za mednarodne pogodbe, s katerimi se ustanavljajo arbitražni tribunali, vključno s tistimi, ki odločajo o meddržavnih mejah, ter njihove odločitve.

Mednarodna sodišča in tribunali, tako tisti stalni na globalni ravni, med katere uvrščamo na primer Meddržavno sodišče v Haagu, Mednarodno kazensko sodišče, prav tako s sedežem v Haagu, in Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo v Hamburgu, kot tudi arbitražni tribunali, vključno z ad hoc tribunali, so eksistencialno odvisni od spoštovanja in uresničevanja mednarodnega prava. Ko sprejmejo odločitev, ta postane pravno zavezujoča za stranke spora, za vse druge pa pravno relevantno dejstvo, saj mednarodno pravo ne pozna sistema precedensov. Nobena od mednarodnih pravosodnih institucij de facto ne bi obstala, če države in mednarodne organizacije njihovim odločitvam ne bi priznavale zavezujočega značaja in jih tudi večinoma spoštovale.

Dejstvo je, da se v praksi tu in tam žal pojavijo primeri, ko posamezne države eklatantno kršijo mednarodno pravo. Čeprav so znani tudi primeri, ko države zanikajo obstoj svojih mednarodnopravnih obveznosti, ki izhajajo iz sprejetih sodb in razsodb mednarodnih sodišč in tribunalov, so na srečo slednji še vedno razmeroma osamljeni in potrjujejo izjemo od pravila. Takrat je ključno, da mednarodna sodišča in tribunali opozarjajo na nujnost spoštovanja sprejetih odločitev mednarodnih pravosodnih institucij, tudi na račun nasprotujoče domače zakonodaje v dotični državi. V nasprotnem se ogrozijo temeljni postulati mednarodnopravnega sistema. Nesprejemljivo je, da bi neko mednarodno sodišče ali arbitraža priznalo prednost obveznostim po domačem pravu ene države pred obveznostmi te države, da spoštuje in izpolnjuje dokončno in pravno zavezujoč sklep, sodbo ali razsodbo mednarodnega sodišča ali tribunala. Eno temeljnih mednarodnopravnih pravil pacta sunt servanda bi namreč tako ostalo zgolj mrtva črka na papirju, kar bi zatreslo temelje pravno organizirane mednarodne skupnosti. Poleg tega je eno osrednjih pravil prava mednarodnih pogodb, da se nobena država ne more sklicevati na svoje domače pravo, da bi opravičila neizpolnjevanje obveznosti po mednarodnem pravu.

V praksi nekaterih držav, čeprav izjemno redko, pa tudi v primeru nekaterih sestav mednarodnih sodišč, se temeljni gradniki mednarodnega prava žal spregledajo. Za ponazoritev je tako drugi senat ESČP nedavno v zadevi Chelleri in drugi proti Hrvaški vlogo slovenskih ribičev proti Hrvaški označila za nedopustno, pri tem pa sicer pravilno navedla, da ESČP nima pristojnosti odločati o veljavnosti hrvaške odpovedi arbitražnega sporazuma, pristojnosti arbitražnega sodišča za izdajo arbitražne odločbe ali veljavnosti in pravnih učinkih arbitražne odločbe, saj gre za vprašanja mednarodnega prava, ki niso v pristojnosti ESČP. Zanikanje te lastne ugotovitve senata, ki je tudi skladna z ustaljeno sodno prakso ESČP, pa nato sledi iz nadaljnjih navedb razlogov za nedopustnost, ko odločitev v isti sapi zanika obstoj arbitražne odločbe in na po njenem mnenju »spornem območju« (sic!) uporabi izključno podzakonske akte tožene države. Ob spoštovanju mednarodnega prava, k čemur je zavezano tudi ESČP, je namreč njihova uporaba na območju, ki po edini veljavni mednarodnopravni podlagi – razsodbi – pripada drugi državi, očitno nezakonita. Čeprav bi izhajali iz sicer napačne predpostavke, da gre za sporno območje, bi moral senat ESČP upoštevati, da so bili za isto »sporno območje« sprejeti tako podzakonski akti tožene države kot tudi celovita zakonodaja države intervenientke v zadevi, to- rej Slovenije, kar je bilo sodnikom drugega senata tudi predstavljeno.

Še večji paradoks je pričakovati od državljanov ene države, da bodo »predvideli« uporabljivost prava druge in ne lastne države na območju, ki je tako v razsodbi arbitražnega tribunala iz leta 2017 kot tudi iz arbitražnega tribunala izhajajoči obveznosti implementacije v obliki sprejete relevantne zakonodaje del njenega državnega območja. Taka odločitev torej od posameznikov pričakuje, da bodo bolj kot organom in zakonodaji lastne države zaupali organom tuje države, ki zanika obstoj svojih mednarodnopravnih obveznosti, o čemer je odločal in veljavno odločil za to pristojen organ – arbitražni tribunal sam v svoji delni razsodbi iz leta 2016. Nevarnost takega stališča je v tem, da bi lahko potemtakem katerakoli država kadarkoli izjavila, da se ne strinja z odločbo, ki jo je sprejelo neko mednarodno sodišče ali tribunal in v kateri je določena meddržavna meja ter za del območja druge države sprejela oziroma uveljavljala svojo domačo zakonodajo. Nato pa bi državljane tuje države kaznovala, ker niso pričakovali, da se kljub splošni kogentni prepovedi enostranskega spreminjanja meja in peremptorni prepovedi pridobivanja ozemlja s silo uporablja njena – zanje na podlagi mednarodnega prava njihovem ozemlju tuja – zakonodaja, kar bodo priznali tudi sodniki mednarodnega sodišča. Verjetno je odveč opozarjati na nesprejemljivost in posledice takega ravnanja.

Spregled relevantnih pravil mednarodnega prava resno prizadene zaupanje v vladavino prava na mednarodni ravni, brez katerega moderna mednarodna skupnost in njene institucije izgubljajo nujno potrebno legitimnost in učinkovitost. Temu pa se je treba, ker želimo živeti dostojanstveno v miru in svobodi, za vsako ceno izogniti.