TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
S pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Če se po zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo razsojo, se v postopku nove razsoje ne uporabljajo določbe KZ in ZKP o zastaranju kazenskega pregona, razen v primeru, ko bi ob pravilni uporabi zakona kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila po zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena.

Obrazložitev:

Kazenski pregon zastara, ko pretečejo roki, določeni v 111. členu KZ (relativno zastaranje). Po določbi šestega odstavka 112. člena KZ pa kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva Zakon za zastaranje kazenskega pregona (absolutno zastaranje). Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno (prvi odstavek 112. člena KZ). KZ nima posebnih določb o tem, kdaj se zastaranje kazenskega pregona konča in o tem, ali zastaranje teče tudi v času, ko se po zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi. Če namreč Vrhovno sodišče ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, izda po določbi prvega odstavka 426. člena ZKP sodbo, s katero glede na naravo kršitve spremeni pravnomočno odločbo, ali jo v celoti ali delno razveljavi ali pa samo ugotovi kršitev zakona. Če se pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo razsojo, se po določbi prvega odstavka 428. člena ZKP vzame za podlago prejšnja obtožnica ali tisti njen del, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe.

Od dneva storitve kaznivega dejanja do odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti oziroma nove razsoje po prvem odstavku 428. člena ZKP lahko preteče že več kot dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za absolutno zastaranje kazenskega pregona. To se dogaja v zadevah, ko je vložena zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbo, ki je postala pravnomočna krajši čas pred potekom absolutnega zastaranja kazenskega pregona, zlasti pa prihaja do tega v zadevah, v katerih je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena po preteku daljšega časa od pravnomočnosti sodbe, saj vrhovni državni tožilec pri vlaganju tega izrednega pravnega sredstva ni omejen z nobenim rokom. Razen tega so lahko po prehodni določbi 559. člena ZKP v času med 1.1.1995
in 31.12.1996 tudi obsojenci, zagovorniki in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP vlagali zahteve za varstvo zakonitosti ne
glede na potek roka iz drugega odstavka 421. člena ZKP. Ker KZ nima posebnih določb glede zastaranja kazenskega pregona v postopku po razveljavitvi sodbe na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, se je v sodni praksi kot sporno pojavilo vprašanje ali se določbe KZ o absolutnem zastaranju upoštevajo tudi v postopku po razveljavitvi sodbe zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti.

Določbe 112. člena KZ o teku in pretrganju kazenskega pregona so identične določbam 96. člena prejšnjega Kazenskega zakona SFRJ. Zato se je sporno vprašanje zastaranja kazenskega pregona po pravnomočnosti sodbe pojavljalo že v sodni praksi nekdanje Jugoslavije in sicer tako glede razveljavljene sodbe na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti kot tudi v postopku dovoljene obnove kazenskega postopka. Glede obnove kazenskega postopka je bilo v sodni praksi kot tudi v pravni literaturi prevladujoče oziroma enotno stališče, da v primeru, ko je bila obnova kazenskega postopka dovoljena, sodišče ne more izdati zavrnilne sodbe oziroma sklepa o ustavitvi postopka zaradi zastaranja kazenskega pregona, temveč mora o zadevi meritorno odločiti. Vprašanje zastaranja kazenskega pregona po pravnomočnosti sodbe v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi je bilo leta 1985 obravnavano tudi na skupni seji takratnega Zveznega sodišča ter vrhovnih sodišč republik in autonomnih pokrajin. Na tej seji je bil predlagan sprejem načelnega pravnega mnenja, da po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila neka oseba spoznana za krivo kaznivega dejanja, zastaranje kazenskega pregona ne teče niti po izdaji odločbe, s katero je bila dovoljena obnova kazenskega postopka, niti po razveljavitvi sodbe na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti ali zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Predlagano načelno pravno mnenje je bilo sprejeto le glede dovoljene obnove kazenskega postopka, ne pa tudi glede zahteve za varstvo zakonitosti in zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS št. 1/85, stran 9).

Obnova kazenskega postopka in zahteva za varstvo zakonitosti sta sicer dve različni izredni pravni sredstvi, glede spornega vprašanja zastaranja kazenskega pregona pa je posebnost oziroma razlika le v tem, da v primeru dovoljene obnove kazenskega postopka pravnomočna sodba še obstaja, medtem ko v postopku nove razsoje na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti ni več pravnomočne sodbe. Zato razlogi, zaradi katerih v primeru dovoljene obnove kazenskega postopka ne teče zastaranje kazenskega pregona, veljajo tudi za zahtevo za varstvo zakonitosti. Ti razlogi pa so:

Kazenski pregon storilca kaznivega dejanja se konča s pravnomočnostjo sodbe. Zato tudi zastaranje kazenskega pregona lahko teče le do pravnomočnosti sodbe. Če je bila s pravnomočno sodbo storilcu izrečena kazen, začne teči zastaranje izvršitve kazni in to tistega dne, ko je postala sodba pravnomočna (prvi odstavek 115. člena KZ). Logičen je torej sklep, da s pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona, saj ne moreta sočasno oziroma hkrati teči zastaranje kazenskega pregona in zastaranje izvršitve kazni. Ker torej po pravnomočnosti sodbe ne teče zastaranje kazenskega pregona, se tudi v primeru dovoljene obnove kazenskega postopka čas, ki je potekel od pravnomočnosti sodbe do dovolitve obnove kazenskega postopka oziroma do izdaje nove sodbe v obnovljenem postopku, ne more upoštevati kot tek zastaranja kazenskega pregona po 112. členu KZ. Tudi ko je obnova kazenskega postopka dovoljena, še vedno obstaja pravnomočna sodba, vse dokler sodišče v novem postopku ne odloči ali bo ta prejšnja sodba razveljavljena ali pa bo ostala še naprej v veljavi (tretji odstavek 415. člena ZKP).

Če je bilo zahtevi za varstvo zakonitosti ugodeno in izpodbijana sodba razveljavljena, v postopku nove razsoje po prvem odstavku 428. člena ZKP ni več pravnomočne sodbe. Zato se zastavlja vprašanje, ali po razveljavitvi sodbe znova "oživi" kazenski pregon in torej začne ponovno teči njegovo zastaranje. V prid takšnemu stališču bi govorila dejstva, da ni več pravnomočne sodbe, da je podlaga za nadaljnji postopek prejšnja obtožnica oziroma tisti njen del, ki se nanaša na razveljavljeno sodbo in da lahko brez absolutnega zastaranja kazenskega pregona postopek nove razsoje traja v nedogled. Vendar pa je pri iskanju odgovora na sporno vprašanje potrebno izhajati iz narave zahteve za varstvo zakonitosti, cilja, ki se želi doseči s tem izrednim pravnim sredstvom, predvsem pa iz ustavno zagotovljene človekove pravice prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem). Po določbi 31. člena Ustave RS ne sme biti nihče "ponovno obsojen ali kaznovan" zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno sodbo obsojen. V 10. členu ZKP pa je določeno, da nihče ne sme biti "preganjan in kaznovan" za kaznivo dejanje, za katero je bil že pravnomočno obsojen. Izključeno je torej ne samo dvakratno kaznovanje za isto kaznivo dejanje, temveč tudi ponovni kazenski pregon za isto kaznivo dejanje. Zato v postopku po razveljavitvi pravnomočne sodbe na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ne gre za ponovni kazenski pregon storilca kaznivega dejanja, temveč gre le za preizkus zakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe. Da v postopku nove razsoje nimamo več kazenskega pregona, kaže tudi dejstvo, da se ta postopek lahko vodi tudi po obsojenčevi smrti in torej iz tega razloga ne more priti do ustavitve kazenskega postopka, kot to velja za redni kazenski postopek (139. člen ZKP). Ker v postopku nove razsoje ni več kazenskega pregona, se tudi ne morejo uporabljati določbe KZ o teku in pretrganju kazenskega pregona. Absolutno zastaranje kazenskega pregona je tako v vsakem primeru definitivno končano s pravnomočnostjo prejšnje (razveljavljene) sodbe in se vprašanje zastaranja kazenskega pregona ne more znova pojaviti v postopku nove razsoje po prvem odstavku 428. člena ZKP. Ne glede na to, ali je bila sodba razveljavljena zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ali zaradi precejšnjega dvoma v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi (427. člen ZKP), v postopku nove razsoje nikoli ne more priti do sodbe, ki bi bila za obsojenca neugodnejša od prejšnje razveljavljene pravnomočne sodbe. Če bi sodišče v postopku nove razsoje moralo upoštevati določbe 112. člena KZ o zastaranju kazenskega pregona, obsojena oseba dejansko ne bi dobila željene rehabilitacije - oprostilne sodbe, temveč zgolj nemeritorno sodno odločbo (sklep o ustavitvi kazenskega postopka oziroma zavrnilno sodbo), kar bi utegnilo biti v njeno škodo. Tudi Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v primeru ugotovljene kršitve kazenskega zakona v škodo obsojenca ne bi moglo spremeniti pravnomočne obsodilne sodbe, če bi moralo upoštevati določbe KZ o zastaranju kazenskega pregona. Vse to pa bi bilo povsem v nasprotju z naravo in cilji tega izrednega pravnega sredstva. In končno velja omeniti, da je tudi Ustavno sodišče RS v razlogih svoje odločbe z dne 8.5.1997, št. U-I-92/97, (Ur. list RS, št. 29/97), zavzelo stališče, da "sprememba pravnomočne sodbe v delu o kazni na podlagi izrednega pravnega sredstva ne predstavlja novega sojenja zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil posameznik v kazenskem postopku s pravnomočno sodbo že obsojen".

Sprejeto načelno pravno mnenje - da v postopku nove razsoje, po razveljavitvi pravnomočne sodbe zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti, sodišče ne uporablja določb KZ o zastaranju kazenskega pregona - ne more veljati za tiste primere, ko so bile določbe KZ o zastaranju nepravilno uporabljene že v postopku pred pravnomočnostjo sodbe. V primeru, ko sodišče v postopku nove razsoje po prvem odstavku 428. člena ZKP ugotovi, da je kazenski pregon za kaznivo dejanje iz razveljavljene pravnomočne sodbe zastaral že pred pravnomočnostjo te sodbe oziroma, oziroma ugotovi, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja, za katero je bil pravnomočno obsojen, ampak milejše kaznivo dejanje, za katero je kazenski pregon zastaral že v času izdaje prejšnje razveljavljene sodbe, mora uporabiti določbe KZ o zastaranju kazenskega pregona. V takem primeru primeru mora namreč sodišče izdati zavrnilno sodbo - torej odločbo, kakršna bi morala biti, ob pravilni uporabi zakona, izdana že v rednem kazenskem postopku. Povedano velja tudi za Vrhovno sodišče, če že pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ugotovi nepravilno uporabo določb KZ o zastaranju kazenskega pregona.