TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 5.248,44 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na materialnopravno stališče, da je mogoče unovčenje bančne garancije preprečiti le, kadar gre za zlorabo, kar velja tudi za razmerje med upravičencem in naročiteljem garancije. V tem razmerju mora zahteva po zadržanju izplačila garancije (kar je predmet te pravde) izkazovati takojšnje dokaze onkraj vsakega dvoma. Tako stališče je pravilno, saj namen bančne garancije tudi v razmerju med naročiteljem in upravičencem lahko izrazimo z besedami: "plačaj takoj, razpravljaj kasneje", kar pomeni, da ima (morebitno) oškodovani naročitelj garancije praviloma šele po plačilu pravico terjati povračilo plačanega zneska, če meni, da upravičenec ne bi bil smel terjati plačila ali plačila v višini unovčene garancije. Drugačno stališče, ko bi naročitelj lahko vedno v relativno dolgotrajnem in obseženem dokaznem postopku dokazoval, ali in v kakšni višini so izpolnjene obveznosti, v zvezi s katerimi je bila dana garancija, da bi preprečil unovčenje garancije, bi bilo v nasprotju z namenom zavarovanja z neodvisno bančno garancijo. Izjema je zloraba, za katero sodišče ne more nuditi pravnega varstva. V razmerju med naročiteljem in upravičencem bi bila odločitev lahko drugačna tudi v primeru, da bi obstajali dokazi, s katerimi bi bilo mogoče na hiter način onkraj vsakega dvoma ugotoviti, da je bilo delo izvedeno pravočasno in kvalitetno ter da so bile izpolnjene vse druge obveznosti po pogodbi.