TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 60272/2012 z dne 14. 5. 2015, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 60272/2012 z dne 11. 12. 2013 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I K 60272/2012 z dne 6. 6. 2013 se zavrne.

Pri presoji, ali obdolženčevo ravnanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu kaznivega dejanja, sodišče v polje kaznivosti ne sme vnašati ničesar, česar ni v to polje z opredelitvijo znakov posameznega kaznivega dejanja vnesel na splošni ravni že zakonodajalec.   Sodišče prve stopnje je zakonski znak "zlonamerno", ki ga je ob odsotnosti priznanja ali morda izrecnih izjav storilca sicer mogoče ugotoviti in dokazati le ob povezavi določenih ravnanj z okoliščinami v konkretnem primeru, konkretiziralo v skladu s prvim odstavkom 28. člena Ustave in je ustrezno obrazložilo, katero konkretno pritožničino ravnanje pomeni njeno zlonamernost oziroma kaže na zlonamernost.   Stališče pritožbenega sodišča, da ob odsotnosti objektivnih razlogov za onemogočanje stikov za zlonamernost v kazenskopravnem smislu zadostuje zgolj cilj, da se izvršljiva odločba ne uresniči, in torej ne gre za moralno sprevrženost ter zlobne in nepoštene namene, je ustavnopravno sporno z vidika prvega odstavka 28. člena Ustave, če se razume takó, da za zaključek o zlonamernosti ravnanja storilca zadostuje že sámo onemogočanje stikov, ne da bi se zahtevali tudi zlobni oziroma nepošteni nameni.    Stališče pritožbenega sodišča, skupaj s stališčem sodišča prve stopnje, ki ga je pritožbeno sodišče potrdilo, pomeni, da pritožbeno sodišče šteje za zlonamerno onemogočanje stikov ravnanje, ki ima za cilj, da se izvršljiva odločba o stikih ne uresniči, pri čemer ni nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov.   Glede na to, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazna predloga, s katerima je pritožnica želela dokazati dejstvo, ki ga je sodišče že sprejelo kot dokazano oziroma resnično, zavrnitev navedenih dokaznih predlogov ne vzbuja ustavnopravnih pomislekov in je povsem v skladu z jamstvi iz tretje alineje 29. člena Ustave. Smiselno enako velja tudi za stališči pritožbenega in Vrhovnega sodišča, ki sta zavrnitev dokazov sodišča prve stopnje potrdili.   Kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe ni podana, saj so sodišča razumno odgovorila na očitke pritožnice. Dolžnost obrazložitve instančnih sodišč, kadar potrdijo stališče nižjih sodišč, ni tako obsežna, kot to velja za sodišče prve stopnje.