TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Ogrožanje miru občanov kot posledica kaznivega dejanja po 222. čl.
KZS je lahko tudi takrat, ko je bilo dejanje nasilniškega obnšanja
storjeno samo proti posamezni osebi ter v zasebnih prostorih ali na
samotnem kraju, ne da bi kdo drug to opazil.

Odkar je bilo z novelo iz leta 1973 besedilo 292 b čl. KZ spremenjeno
tako, da je bilo izpuščeno, da mora biti dejanje storjeno na javnem
mestu, se v sodni praksi vedno znova načenja vprašanje, ali se sploh
še zahteva javno izražanje nasilniškega obnašanja. To odprto
vprašanje je zlasti povzročalo razlike v stališčih v zvezi z
razmeroma pogostimi dogodki, ko so nasilniški napadi v zasebnih
prostorih ali na samotnem kraju in samo proti posameznim osebam, ne
da bi drugi občani neposredno zaznali. Različna stališča se
pojavljajo tudi še po uveljavitvi nove kazenske zakonodaje, pri
kateri je bila z določbo 222. čl. KZS smiselno povzeta določba 292b
čl. KZ v takšnem besedilu, kot je bilo sprejeto z novelo iz leta
1973.
Do razlik v stališčih prihaja v bistvu zaradi nenotnih razlag
zakonitega znaka kaznivega dejanja, da se z nasilniškim obnašanjem
ogroža mir občanov ali moti javni red. Nekateri menijo, da je s tem
zakonitim znakom predpisana posebna posledica kaznivega dejanja. V
zvezi s tem mnenjem pa je že večkrat tudi bilo izraženo, da naj bi
bila za presojo omenjene posledice pomembna uporaba podobnih pojmov
iz besedil predpisov o prekrških (npr. 4. tč. 11. čl. zakona o
prekrških zoper javni red in mir, Ur.l. SRS, št. 16/74). Drugi pa
določbo 222. čl. KZS sploh uporabljajo tako, kakor da bi bila
ogroženost miru občanov in motenje javnega reda zajeta v vsaki vrsti
obnašanja, ki je v zakonu določeno kot nasilniško. Po tem mnenju naj
bi bila z omenjenim zakonitim znakom samo posebej poudarjena
protipravnost storilčevega ravnanja.
Drugo stališče nikakor ni sprejemljivo. Kazenski zakon posebej
poudarja protipravnost samo pri tistih inkriminiranih dejanjih,
katera bi v določenih drugačnih okoliščinah lahko bila tudi
dovoljena, le-to pa pri nobeni vrsti nasilniškega obnašanja ne pride
v poštev. Ne glede na to pa bi omenjeno drugo stališče tudi privedlo
do nevzdržnega položaja, da bi se kot kaznivo dejanje po 222. čl. KZS
opredeljevalo le povratništvo glede nekaterih kaznivih dejanj
(razžalitev, grdo ravnanje, lahka telesna poškodba) ali prekrškov
zoper javni red in mir.
Pritrditi je moč samo omenjenemu prvemu sodišču, namreč da sta z
ogrožanjem miru občanov ali motenjem javnega reda po 222. čl. KZS
mišljeni posebni stvarni posledici, ki morata biti (alternativno)
podani poleg posledic, izhajajočih iz samih izvršitvenih dejanj po 1.
ali 2. odst. citiranega člena. Kar zadeva vsebino teh posebnih
posledic, pa se ni moč strinjati z mislijo, da bi lahko bila
opredeljena na podlagi predpisov o prekrških zoper javni red in mir.
Prekrški, ki se ne štejejo za družbi nevarna dejanja in tudi niso
nujno predpisani z zakonom, ne morejo biti podlaga za razlago
kaznivih dejanj kot družbi nevarnih dejanj, katerih znaki smejo biti
določeni z zakonom.
Mir občanov in javni red se sme opredeliti kot družbeni vrednoti, ki
se tičeta širšega kroga ljudi, ne pa zgolj posameznikov. Z mirom
občanov je mišljen občutek varnosti, spokojnosti, nevznemirjenosti
občanov v določeni sredini, javni red pa pomeni stanje, pri katerem
se spoštujejo norme o medsebojnem obnašanju ljudi na javnih mestih.
za mir občanov ni potrebno, da bi bil izpodkopan, zadošča že, da je
ogrožen. Takšna ogrozitvena posledica pa ne nastopi samo takrat, ko
je več občanov opazovalo storilčevo dejanje, marveč tudi takrat, ko
so zanj zvedeli oziroma celo že takrat, ko bi lahko bili zanj
izvedli. Vsekakor pa je za nastanek te posledice potrebno, da je
storilčevo dejanje glede na vse okoliščine takšno, da je sposobno
ogroziti mir občanov. Ta pogoj prraviloma ne bo izpolnjen v primerih,
ko motiv storilca za storitev kaznivega dejanja izhaja iz ožjih
medsebojnih razmerij z oškodovancem. Skrata, ogroženost miru občanov
je pričakovati takrat, ko vsakdo utegne pomisliti, da bi se prav
lahko sam znašel v oškodovančevem položaju. Pri taki opredelitvi pa
je za obstoj ogroženosti miru občanov kot posledice kaznivega dejanja
nepomembno, kjer je bilo storjeno - na javnem mestu, v zasebnih
prostorih ali na kakšnem samotnem kraju - in ali je bil pri napadu
navzoč še kdo drug razen storilca in oškodovanca. Nekoliko drugačen
pa je položaj glede posledice v obliki motenja javnega reda. Do te
posledice pride s kršitvijo katere izmed (pravnih ali moralnih norm,
ki se nanašajo na obnašanje ljudi na javnih mestih in ki so lahko
tudi različne od norm od obnašanja ljudi v ožjih okoljih. Pri tej
posledici je res še vedno ohranjena zahteva o javnem manifestiranju
nasilniškega obnašanja. V tej obliki mora biti kaznivo dejanje nujno
storjeno na javnem mestu, vprašanje, ali je bilo dejanje storilca
motivirano z njegovimi ožjimi razmerji do oškdovanca, pa je
nebistvena.