TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati naslednje zneske:

- 32,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2016 dalje,

- 33,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2016 dalje,

- 32,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2016 dalje,

- 36,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2016 dalje,

- 32,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2016 dalje,

- 40,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2016 dalje,

- 37,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2016 dalje,

- 32,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2016 dalje,

- 32,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2016 dalje,

- 27,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2016 dalje,

- 41,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2016 dalje,

- 34,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2017 dalje,

- 42,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2017 dalje,

- 45,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2017 dalje,

- 45,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2017 dalje,

- 83,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2017 dalje,

- 50,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2017 dalje,

- 43,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2017 dalje,

- 49,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2017 dalje.“

V 4. točki izreka se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške tega postopka, v višini 471,71 EUR, v roku 15 dni po prejemu te odločbe,v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila .“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita.

III. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Toženec se sicer v pritožbi obširno sklicuje na novelo SZ-1E z dne 26. 5. 2021, ki je izrecno določila, da se pogodba o upravljanju sklene za eno večstanovanjsko stavbo in ne več na ravni posameznega vhoda ter je etažnim lastnikom določila rok 5 let, v katerem naj takšna stanja ustrezno uredijo (prvi odstavek 41. člena SZ-1E). V nasprotju s toženčevim prepričanjem pa je (ravno) iz te določbe in dejstva, da je določila prehodno obdobje, da se takšna neurejena stanja uredijo, jasno razvidno, da prej sklenjene pogodbe o upravljanju še vedno veljajo (in da je bilo možno, da je imela stavba z več vhodi tudi več upravnikov). Pri tem ne vzdrži pritožbeni očitek, da naj bi ta določba urejala le primere, ko ima vsak vhod v večstanovanjski stavbi drugega upravnika. Takšna razlaga je preozka. Tudi v konkretnem primeru, ko so etažni lastniki obeh vhodov izbrali istega upravnika, je ključno to, da so odločitve o imenovanju upravnika sprejeli za vsak posamezni vhod posebej. Na nivoju vsakega posameznega vhoda so sklenili tudi samostojne pogodbe o upravljanju.

Upravnik je pri obračunu in delitvi stroškov ogrevanja prostorov vezan samo na podatek, ki izhaja iz uradnih evidenc, to je neto površino.

Veljavni Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli določa, da se osnovni porabniški deleži posameznih delov stavbe za ogrevanje korigirajo s korekturnimi faktorji zaradi izenačitve vpliva lege posameznih delov v stavbi. Njegov 28. člen nadalje določa, da se lahko še do 1. 1. 2025 uporabljajo tudi korekturni faktorji, določeni na podlagi prej veljavnega Pravilnika. Slednji v 14. členu jasno specificira način določitve korekturnih faktorjev. Iz vsebine spisa ne izhaja, da bi bili v obravnavani zadevi takšni korekturni faktorji uporabljeni. Nenazadnje že sodišče prve stopnje v 46. točki obrazložitve ugotovi, da se obe stranki strinjata, da se korekturni faktorji (še) niso oblikovali.

Število uporabnikov posamezne enote je en izmed kriterijev, ki se upošteva pri delitvi obratovalnih stroškov. Velja namreč, da tisti uporabniki, ki so zaradi različnih okoliščin dlje časa odsotni teh stroškov ne plačujejo. Tako je skladno z načelom pravičnosti ključno, da so spremembe, sporočene s strani uporabnikov verodostojne in da je upravnikova evidenca o številu oseb pravilna. Slednje pa glede na jasno določbo konkretnega Pravilnika pomeni, da mora biti sprememba števila uporabnikov dokazljiva z uradnimi listinami, in da zgolj 'prazno' obvestilo ne zadostuje.