Portal TFL
VS015563 - poškodovanje tuje stvari
INTERNA OZNAKA DOKUMENT
VS015563
IZVOR, AVTOR
načelno pravno mnenje, očbna seja VSS 14-15.10.1980
OBJAVA
Poročilo VSS 1/80 str.14, obr.
IZDAJATELJ
Vrhovno sodišče RS
BIVŠA REPUBLIKA
Slovenija
INSTITUT VSRS
poškodovanje tuje stvari
PODROČJE VSRS
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
BESEDILO
ORIGINAL:
Posevek na tuji njivi je predmet kaznivega dejanja poškodovanja tuje
stvari po 177. čl. KZS.
S tem vprašanjem sta se ukvarjali temeljno in višje sodišče pri
odločanju v kazenski zadevi, v kateri je šlo za to, da je obdolženec,
potem ko je njegov oče oddal svojo njivo v zakup, s podiranjem uničil
posevek, ki ga je posejal zakupnik. V danem primeru sta tako sodišče
prve kakor tudi sodišče druge stopnje nepravilno menili, da je
odgovor na to vprašanje odločilen za pravilno uporabo zakona pri
nadaljnjem vprašanju, ali je bil zakupnik upravičen podati predlog za
kazenski pregon v smislu 3. odst. 257. čl. KZ. Glede na to, da se po
določbi 147. čl. ZKP šteje za oškodovanca vsakdo, komuer je bila
kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim
dejanjem prekršena ali ogrožena, zakupniku ni moč odrekati pravice
predlagati kazenski pregon. Tudi kolikor gre za uporabo določb nove
kazenske zakonodaje, ob nedvomni zakupnikovi lastnosti oškodovanca ni
moč zaključiti, češ da bi se bil kazenski pregon za kaznivo dejanje
poškodovanja tuje stvari po 177. čl. KZS v zv. z določbo 184. čl. KZS
smel začeti le na zasebno tožbo obdolženčevega očeta.
Obravnavano vprašanje pa bi utegnilo postati pomembno pri nekoliko
drugačnem dogodku, ko bi npr. sam lastnik njive uničil zakupnikov
posevek. V takem primeru pa bi lahko postalo sporno, ali je sploh
podan zakoniti znak kaznivega dejanja, da je storilec uničil tujo
stvar. V zvezi s takšnim primerom pa bi vsekakor kazalo sprejeti
stališče iz sodne odločbe v obravnavani zadevi, namreč, da je posevek
kot stvar - pa čeprav ne gre za samostojno stvar, predmet kaznivega
dejanja po 257. čl. KZ oziroma po 177. čl. KZS. Opozoriti je treba,
da je v praksi pojem tuje stvari po določbah kazenskega prava večkrat
uporabljen širše kot se uporablja po določbah civilnega prava o
lastninsko-pravnih razmerjih (npr. kot tuja stvar, ki je predmet
kaznivih dejanj zoper premoženje, se šteje tudi stvar v solastnini).
Po drugi plati se tudi ne sme spregledati, da kazenski zakon v
nekaterih primerih celo poškodovanje oziroma uničenje lastne stvari
označuje kot protipravno dejanje - zlasti takrat, kadar so s stvarjo
povezani splošni družbeni interesi ali premoženjske pravice druge
osebe. Tako je npr. predpisano, da kaznivo dejanje poškodovanja
stanovanjskih in poslovnih stavb ali prostorov po 220. čl. KZ oziroma
po 181. čl. KZS stori tudi sam lastnik stanovanjskega oziroma
poslovnega prostora. Le-to potrjuje, da se z vidika potrebnega
kazensko-pravnega varstva premoženjske sfere brez pridržkov sme šteti
kot kaznivo dejanje tudi takšno dejanje, ko lastnik poškoduje oziroma
uniči prav tisti realni substrat svoje stvari, ki ga je kdo drug
vložil vanjo in s tem v zvezi upravičeno pričakoval premoženjsko
korist.
Posevek na tuji njivi je predmet kaznivega dejanja poškodovanja tuje
stvari po 177. čl. KZS.
S tem vprašanjem sta se ukvarjali temeljno in višje sodišče pri
odločanju v kazenski zadevi, v kateri je šlo za to, da je obdolženec,
potem ko je njegov oče oddal svojo njivo v zakup, s podiranjem uničil
posevek, ki ga je posejal zakupnik. V danem primeru sta tako sodišče
prve kakor tudi sodišče druge stopnje nepravilno menili, da je
odgovor na to vprašanje odločilen za pravilno uporabo zakona pri
nadaljnjem vprašanju, ali je bil zakupnik upravičen podati predlog za
kazenski pregon v smislu 3. odst. 257. čl. KZ. Glede na to, da se po
določbi 147. čl. ZKP šteje za oškodovanca vsakdo, komuer je bila
kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim
dejanjem prekršena ali ogrožena, zakupniku ni moč odrekati pravice
predlagati kazenski pregon. Tudi kolikor gre za uporabo določb nove
kazenske zakonodaje, ob nedvomni zakupnikovi lastnosti oškodovanca ni
moč zaključiti, češ da bi se bil kazenski pregon za kaznivo dejanje
poškodovanja tuje stvari po 177. čl. KZS v zv. z določbo 184. čl. KZS
smel začeti le na zasebno tožbo obdolženčevega očeta.
Obravnavano vprašanje pa bi utegnilo postati pomembno pri nekoliko
drugačnem dogodku, ko bi npr. sam lastnik njive uničil zakupnikov
posevek. V takem primeru pa bi lahko postalo sporno, ali je sploh
podan zakoniti znak kaznivega dejanja, da je storilec uničil tujo
stvar. V zvezi s takšnim primerom pa bi vsekakor kazalo sprejeti
stališče iz sodne odločbe v obravnavani zadevi, namreč, da je posevek
kot stvar - pa čeprav ne gre za samostojno stvar, predmet kaznivega
dejanja po 257. čl. KZ oziroma po 177. čl. KZS. Opozoriti je treba,
da je v praksi pojem tuje stvari po določbah kazenskega prava večkrat
uporabljen širše kot se uporablja po določbah civilnega prava o
lastninsko-pravnih razmerjih (npr. kot tuja stvar, ki je predmet
kaznivih dejanj zoper premoženje, se šteje tudi stvar v solastnini).
Po drugi plati se tudi ne sme spregledati, da kazenski zakon v
nekaterih primerih celo poškodovanje oziroma uničenje lastne stvari
označuje kot protipravno dejanje - zlasti takrat, kadar so s stvarjo
povezani splošni družbeni interesi ali premoženjske pravice druge
osebe. Tako je npr. predpisano, da kaznivo dejanje poškodovanja
stanovanjskih in poslovnih stavb ali prostorov po 220. čl. KZ oziroma
po 181. čl. KZS stori tudi sam lastnik stanovanjskega oziroma
poslovnega prostora. Le-to potrjuje, da se z vidika potrebnega
kazensko-pravnega varstva premoženjske sfere brez pridržkov sme šteti
kot kaznivo dejanje tudi takšno dejanje, ko lastnik poškoduje oziroma
uniči prav tisti realni substrat svoje stvari, ki ga je kdo drug
vložil vanjo in s tem v zvezi upravičeno pričakoval premoženjsko
korist.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.