TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Tretji odstavek 149. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 - uradno prečiščeno besedilo, 70/08 in 108/09), tretji odstavek 82. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 108/09) ter Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 63/09) niso v neskladju z Ustavo.

Glede na ustavno določeno delovno področje samoupravnih lokalnih skupnosti (140. člen Ustave) so javne službe, upoštevaje vsebino dejavnosti, lahko v pristojnosti države, občine ali v deljeni pristojnosti obeh. V slednjem primeru mora zakon razmejiti pristojnost občine in države. Zakon o gospodarskih javnih službah je za predpisovanje standardov in normativov za opravljanje teh javnih služb v tretjem odstavku 3. člena določil pristojnost ministrstev, torej države, po 26. členu pa je za določitev cene teh služb predpisal pristojnost občine. Za cene gospodarskih javnih služb je podana deljena pristojnost države in občine. Obvezne občinske javne službe varstva okolja (komunalne službe) je v 149. členu določil Zakon o varstvu okolja; ta je v četrtem in petem odstavku tega člena določil naloge (pristojnosti) občin. Izpodbijani tretji odstavek 149. člena Zakona o varstvu okolja vsebuje zgolj pooblastilo za izdajo podzakonskega predpisa o določitvi metodologije za oblikovanje cen storitev komunalnih služb, ki vsebuje stroškovne standarde in je zato v državni pristojnosti. Ker vsebuje le kriterije za določitev cene, pristojnost njenega določanja ostaja občini. Nanaša se neposredno na izvajalce komunalnih služb, na občine pa le posredno, kolikor so dolžne (pristojne) zagotoviti izvajanje komunalnih služb v skladu s predpisi. Tretji odstavek 149. člena Zakona o varstvu okolja zato sam po sebi ne more neposredno posegati v ustavni položaj in pravice občin. Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen komunalnih storitev je bil izdan na podlagi zakonskega pooblastila ministru. Vsebina Pravilnika je glede na razmejitev državnih in občinskih pristojnosti pri urejanju komunalnih služb v državni pristojnosti. Izdaja Pravilnika zato ni v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Določba 4. točke 4. člena MELLS ni opora za stališče, da se podzakonski akti na občino v nobenem primeru ne bi smeli nanašati. Z Ustavo zapovedan hierarhično podrejen položaj podzakonskih predpisov zagotavlja, da občini obveznosti lahko naloži le zakon, podzakonski predpisi pa jih lahko le natančneje opredelijo. Temu pritrjuje tudi obsežna in ustaljena ustavnosodna presoja. Izpodbijani prvi odstavek 34. člena Pravilnika je po vsebini oblika nadzora nad spoštovanjem državnih predpisov, ki se mu mora podvreči izvajalec komunalne službe. Ker se te službe izvajajo v javnem interesu kot strokovna dejavnost, je nadzor nad spoštovanjem predpisov, ki so podlaga za opravljanje teh dejavnosti, bistven. Le tako država lahko zagotovi določen minimalni standard javnih dobrin vsem državljanom na območju celotnega državnega ozemlja. Nadzor nad opravljanjem dejavnosti ne povzroči spremenjenega pravnega položaja izvajalca, ampak pomeni le način izvrševanja zakonov in na njihovi podlagi sprejetih podzakonskih predpisov. Za izvajalce komunalne službe zato prvi odstavek 34. člena Pravilnika ni pravna norma originarne narave. Izpodbijana določba Pravilnika tudi za občine ne vsebuje obveznosti, ki jih že sicer ne bi imele v pogledu zagotavljanja komunalnih služb v skladu s predpisi. Zato izpodbijana določba Pravilnika tudi v razmerju do občin ne pomeni nove obveznosti. Ustava v 144. členu daje državnim organom pristojnost nadzora nad zakonitostjo dela občinskih organov. Sporno pozitivno mnenje ministrstva kot oblika nadzora državnih organov nad izvajanjem javne službe v razmerju do občinske pristojnosti določanja cene komunalnih storitev ne pomeni posega v ustavni položaj in pravice občin. Učinek nadzora nad občinsko pristojnostjo določanja cen komunalnih storitev je vgrajen v ukrep državne kontrole cen teh storitev. Kot najvišje dopustne cene se priznajo le zakonite cene na določen dan. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da gre pri ukrepih kontrole cen za naloge iz državne pristojnosti, kar očitno velja tudi za nadzor nad zakonitostjo dela občinskih organov. Zato sporno mnenje kot ukrep iz državne pristojnosti ne more posegati v ustavni položaj in pravice občin. Prvi odstavek 34. člena Pravilnika ne pomeni posega v sistem financiranja in ureditev finančnih virov za delovanje občin, ker so predlagateljice sprejele odloke, po katerih uporabniki ceno za storitev komunalnih služb plačujejo izvajalcu teh storitev, ne pa v občinski proračun. Nesorazmerje med stroški in ceno teh storitev je ekonomsko vprašanje, ki ga Ustavno sodišče ni pristojno presojati. Predlagateljice niso izkazale, da bi jim prvi odstavek 34. člena Pravilnika kot ustanoviteljicam javnih podjetij - izvajalcev komunalnih služb - zaradi morebitnega pokrivanja njihovih izgub povzročal takšne obremenitve proračunov, ki bi ogrožale ali onemogočale izvrševanje njihovih z Ustavo in zakoni določenih izvirnih nalog. Izpodbijana določba Pravilnika zato ne posega v finančno avtonomijo občin iz 142. člena Ustave in 9. člena Evropske listine lokalne samouprave.