TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbam obtožene A. A., njenega zagovornika, zagovornikov obtoženih B. B. in C. C. ter državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Bistvo zavarovalne pogodbe je določitev obsega zavarovanja, torej višine zavarovalne vsote, zavarovalne premije ter drugih pogojev za izplačilo zavarovalnine v primeru nastanka zavarovalnega dogodka. Podpisnici zavarovalnih pogodb sta bili sicer obtožena A. A. kot zavarovanka in obtožena Č. Č. kot zavarovalka in s tem tudi plačnica premij (obtoženi B. B. je v pogodbah naveden le kot upravičenec za primer smrti obtožene A. A.), vendar že samo sodelovanje pri sklepanju zavarovalnih pogodb, in sicer pri določanju zavarovalnih vsot, zadosti zahtevi po konkretizaciji objektivnega elementa sostorilstva. Čeprav se obtoženemu B. B. izrecno ne očita, da je sodeloval tudi pri sklepanju zavarovalne pogodbe z Zavarovalnico X. (v pogodbi je naveden le kot upravičenec za primer smrti obtožene A. A.), to še ne pomeni, da je pri tem dejanju konkretizacija objektivnega kriterija sostorilstva izostala. Opis dejanja je potrebno presojati celostno in ne po posameznih delih, še toliko bolj, če gre za sostorilstvo - torej skupno izvršitev, ko vsak od sostorilcev uresničuje del zakonskih znakov kaznivega dejanja oz. odločilno prispeva h kaznivemu dejanju.

Kljub osebnemu stečaju obtoženke so zavarovalne pogodbe veljavne, saj jih je slednja sklepala le kot zavarovanka, kar pomeni, da ni šlo za pravne posle, katerih predmet je razpolaganje z obtoženkinim premoženjem, ki spada v stečajno maso. Tudi, ko so zavarovalnice izvedele, da je obtoženka v osebnem stečaju, pogodb niso obravnavale kot neveljavne oz. nične, je pa veljavnost zavarovalnih polic prenehala kasneje zaradi neplačevanja premij skladno s splošnimi pogoji zavarovalnic. Čeprav je bila obtoženka v času nastanka škodnega oz. zavarovalnega primera v osebnem stečaju, to ni ovira za izplačilo zavarovalnine, kot to smiselno navaja obramba. Res pa je, da obtoženka z izplačano zavarovalnino zaradi osebnega stečaja ne bi mogla prosto razpolagati.

Najnižjemu dokaznemu standardu je zadoščeno že, če obstaja neka minimalna stopnja verjetnosti, ki kaže na to, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, tudi če je storilec dejanja neznan, oz. da je določena oseba storila kakšno kaznivo dejanje. Določba prvega odstavka 148. člena ZKP pooblašča policijo kot organ odkrivanja in preiskovanja, da naredi vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja po uradni dolžnosti in zberejo dokazi. Delovanje policije se zato sproži že ob najmanjšem sumu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, to je ob razlogih za sum.

Pri hišni preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje, ali njegov zastopnik (prvi odstavek 216. člena ZKP). To pravico ima dejanski uporabnik (imetnik) stanovanja oz. drugih prostorov ne glede na to, ali stanovanje ali prostore uporablja kot lastnik ali najemnik. Če je obdolženec hkrati imetnik stanovanja (prostora), ki se preiskuje, ima to pravico že na podlagi prvega odstavka 216. člena ZKP. Če se preiskuje stanovanje druge osebe, je obdolženec lahko navzoč pri preiskavi, o čemer ga je, razen če bi bila podana nevarnost odlašanja, preiskovalni sodnik dolžan obvestiti. Če se hišna preiskava opravlja v stanovanju druge osebe, se sicer z njo ne posega v obdolženčevo ustavno varovano pravico do nedotakljivosti stanovanja, vendar je treba zaradi uresničevanja pravice do obrambe tudi v tem primeru obdolžencu omogočiti, da je navzoč pri hišni preiskavi, še zlasti če nima zagovornika, ki ima pravico biti navzoč.

Zmotno je naziranje obrambe, da zgolj obtoženka kot pacientka zaslišanih zdravnikov, le-te lahko razreši dolžnosti varovanja poklicne tajnosti v smislu 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP. Obramba namreč ne upošteva, da je pravna dobrota oprostitve dolžnosti pričanja iz 236. člena ZKP določena v korist privilegiranih oseb in ne obdolženca, zato tudi odločitev prič, ali bodo pričale ali ne, ne more in ne sme biti odvisna od volje obdolženca, temveč od njih samih, ter določbe 5. alineje drugega odstavka 45. člena ZPacP (dolžnosti varovanja informacij o zdravstvenem stanju pacienta lahko zdravstvenega delavca oz. zdravstvenega sodelavca ali drugo osebo, ki so ji ti podatki dosegljivi zaradi narave njihovega dela, razreši tudi sodišče) in odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 218/98 z dne 21. 3. 2002 (s tem, ko sodišče povabi lečečega zdravnika in ga pred zaslišanjem pouči, da je oproščen dolžnosti pričanja ter na kateri podlagi, ga s tem razreši tudi varovanja poklicne skrivnosti).

Po določbi prvega odstavka 40. člena KZ-1 se pomagač kaznuje v mejah svojega naklepa, torej lahko tudi po milejši pravni opredelitvi očitanega dejanja kot pa storilec kaznivega dejanja.