TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Sodišče druge stopnje je v mejah preizkusa izpodbijanega dela sodbe
(1. odstavek 365. člena ZPP) upravičeno tudi po uradni dolžnosti (v
okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, 2.
odstavek 365. člena ZPP) preizkusiti odmero denarne odškodnine za
negmotno škodo na prvi stopnji.
Toda, na pritožbeni stopnji opravljena primerjava odmere odškodnine
za obravnavano negmotno škodo z odškodninami za istovrstne negmotne
škode v drugih podobnih primerih - sama ne zadošča za oceno, da gre
prisojena odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z njeno
naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR). Uporaba
pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" (1. odstavek 200.
člena ZOR) mora biti namreč v vsakem konkretnem primeru negmotne
škode individualizirana.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je s sodbo med drugim naložilo toženi stranki,
da plača tožniku odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja
življenjske aktivnosti v znesku 250.000.- din, kolikor je tožnik za
to negmotno škodo tudi zahteval.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in s
spremembo sodbe sodišča prve stopnje odškodnino za navedeno negmotno
škodo znižalo na 100.000.- din ter zato tožnikov tožbeni zahtevek do
zneska 150.000,00 din zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo
predvsem s tem, da se tožena stranka zoper višino prisojene
odškodnine sicer ni pritožila, vendar pa preizkus izpodbijane sodbe v
smeri uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti narekuje
znižanje odškodnine za navedeno negmotno škodo, ker bi večja
odškodnina od 100.000.- din za to škodo bila nesorazmerna denarnim
odškodninam, ki jih sodišča odmerjajo v podobnih primerih in bi šla s
tem na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim
namenom.

Zoper to sodbo je vložila revizijo tožeča stranka, ki izrecno
uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.
Opozarja, da se tožena stranka ni pritožila zaradi višine škode, in
meni, da je zato treba šteti, da je tožena stranka prisojeno
odškodnino ocenila za primerno. Sodišče druge stopnje ne bi smelo v
tem delu po uradni dolžnosti presojati uporabe materialnega prava v
izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče pa tudi ni upoštevalo pri
odmeri odškodnine vseh posledičnih težav, ki jih je ugotovil
izvedenec.

Vrhovno sodišče SR Slovenije je reviziji ugodilo in razveljavilo
sodbo sodišča druge stopnje v tistem delu, v katerem je delno ugodeno
pritožbi tožene stranke z delno spremembo sodbe sodišča prve stopnje
in zavrnitvijo tožbenega zahtevka v znesku 150.000.- din ter sodbo
sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem je naloženo toženi
stranki plačilo 150.000.- din s pripadki in v tem obsegu vrnilo
zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V razlogih sodbe je navedlo:
Določilo 200. člena ZOR vsebuje v 1. odstavku pravni standard
"pravična denarna odškodnina", v 2. odstavku pa vsebuje dve pozitivni
izhodišči za uporabo tega pravnega standarda - "pomen prizadete
dobrine" in "namen te (t.j.) denarne odškodnine za negmotno škodo)
odškodnine" - ter še končno negativno izhodišče "odškodnine, ki ne
gre za roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim
namenom". Odmera odškodnine za (konkretno) negmotno škodo je uporaba
pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" iz 200. člena ZOR
(ob upoštevanju vseh izhodišč te presoje po 2. odstavku) in torej
uporaba materialnega prava. Zato je v mejah preizkusa izpodbijanega
dela sodbe (člen 365/II ZPP) sodišče druge stopnje upravičeno tudi po
uradni dolžnosti (v okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe
materialnega prava) preizkusiti odmero denarne odškodnine za negmotno
škodo na prvi stopnji.

Toda: odmera pravičnih denarnih odškodnin za konkretne negmotne škode
ni odmera enakih (!) odškodnin za podobne (!) škode. Eno temeljnih
spoznanj pri uporabi pravnega standarda "pravična denarna odškodnina"
za negmotne škode je, da ni dveh enakih negmotnih škod.
Konkretizirano za obravnavani primer: pri povsem enakih objektivnih
znakih omejene gibljivosti levega zapestja dveh oškodovancev
(desničarjev) ni mogoče govoriti o enakih negmotnih škodah - ker je
ta škoda v osebni prizadetosti oškodovanca (v njegovih duševnih
bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot pravi člen
200/1 ZOR), ta pa se razlikuje predvsem glede na spol, starost,
poklic, udejstvovanje zunaj poklica (delno povezano s premoženjem,
stanovanjem ipd.), temeljni duševni ustroj (značaj, temperament
ipd.), konkretno čustveno reakcijo na posledice poškodbe (odvisno od
osebne predzgodovine in trenutne osebne situacije) konkretnega
oškodovanca. Ni dveh popolnoma enakih oškodovancev, zato tudi ni dveh
popolnoma enakih negmotnih škod. To je treba upoštevati pri uporabi
vseh izhodišč (zlasti v 2. odstavku 200. člena ZOR zakonsko
opredeljenih) za odmero pravične denarne odškodnine za negmotno škodo
- torej posebej tudi pri presoji, ali gre konkretno ocenjevana taka
odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in
družbenim namenom.

Doslej obrazložena zahteva, da je odmera odškodnine za negmotno škodo
individualizirana, je zahteva zakonodajalca, ki jasno sledi iz 1.
odstavka 200. člena in iz 203. člena ZOR, katera je pri pozornem
branju glede obravnave negmotne škode treba razumeti: Oškodovancu
prisodi sodišče za (konkretne) pretrpljene (njegove) duševne bolečine
zaradi (konkretnega( zmanjšanja (njegove) življenjske (konkretne)
aktivnosti - kakor tudi za (konkretno) bodočo to (njegovo) negmotno
škodo, za katero je po (konkretno predvidljivem) normalnem teku
stvari gotovo, da bo trajala tudi v (njegovi) bodočnosti - pravično
denarno odškodnino. Zahteva po individualizirani odmeri denarne
odškodnine za negmotno škodo je torej temeljna zahteva odškodninskega
prava. Odmera odškodnine, ki te zahteve ne upošteva v vsej njeni
specifičnosti, ni odmera pravične denarne odškodnine.

Prav doslej razčlenjene zahteve po individualizirani odmeri
odškodnine za negmotno škodo sodišče druge stopnje ni v celoti
upoštevalo in je zato v izpodbijani sodbi prišlo do zmotne uporabe
materialnega prava. Pri tem pa je ta zmotna uporaba materialnega
prava predvsem posledica enake zmotne uporabe materialnega prava
(torej nezadostno individualizirane odmere odškodnine za obravnavano
negmotno škodo) že na prvi stopnji, katere posledica (in obenem
vzrok) je bilo nezadostno razčiščeno dejansko stanje v tistih smereh,
ki so pomembne za individualizirano odmeno odškodnine za negmotno
škodo. Zaradi tega pa, v mejah preizkusa po uradni dolžnosti (po
pritožbenem razlogu zmotne uporabe materialnega prava) opravljena
primerjava obravnavane odškodnine z odškodninami za negmotne škode v
podobnih primerih na pritožbeni stopnji ni zadoščala za zanesljivo in
torej tudi ne za pravilno uporabo pravnega standarda "pravična
denarna odškodnina", prav tako pa ne za oceno, da gre višja
odškodnina od 100.000.- din (pravnomočno prisojenih na drugi stopnji)
na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim
namenom. Torej sodišče druge stopnje po oceni revizijskega sodišča ni
imelo podlage za spremembo prvostopne sodbe (na temelju 4. točke 373.
člena ZPP niti na kakšnem drugačnem temelju).

Doslej povedano pa ne pomeni, da revizijsko sodišče v celoti zavrača
presojo sodišča druge stopnje glede utemeljenosti tožnikovega
odškodninskega zahtevka za obravnavano negmotno škodo preko zneska
100.000.- din. Ugotavlja le, da primerjava obravnavane odškodnine z
odškodninami za istovrstne negmotne škode v podobnih primerih
narekuje le dvom, ali pripada tožniku za obravnavano negmotno škodo
kaj večja odškodnina kot 100.000.- din. Ker je temelj tega dvoma
ocena, da odmera ni individualizirana v smislu zahtev 200. in 203.
člena ZOR, pa je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega
prava. Vendar pa prav ta pravna ocena nadalje pomeni, da je (v smislu
člena 395/II ZPP) nujen tudi dvom o pravilnosti in popolnosti
dejanskih ugotovitev tako sodišča druge stopnje kot sodišča prve
stopnje - in to tistih dejanskih ugotovitev, ki so nujna podlaga
individualizirane odmere odškodnine za negmotno škodo. Pravilnost te
ocene revizijskega sodišča je jasna že iz primerjave poudarka, ki sta
ga nižji sodišči dali tožnikovi prizadetosti v dejavnostih zunaj
poklica: Sodišče prve stopnje je med drugim pri odmeri odškodnine
poudarilo, da je tožnik prizadet v vseh (!) svojih športnih
aktivnostih - katere je sicer prej naštelo, ni pa ocenilo, kaj so te
športne aktivnosti tožniku pomenile pred škodnim dogodkom in kaj bi
mu pomenila še vnaprej, če škodnega dogodka ne bi bilo. Sodišče druge
stopnje pa je na drugi strani pri odmeri obravnavane odškodnine med
drugim poudarilo, da se je tožnik moral omejiti (le !) v zasebnem
življenju in to ne pri vsakodnevnih nujnih življenjskih opravilih,
ampak pri ljubiteljskih dejavnostih, kot je pri obdelovanju vrsta in
pri športu - spet, ne da bi ocenilo, kaj so te ljubiteljske
dejavnosti tožniku v življenju pomenile in kaj bi mu pomenile še
naprej, če ne bi utrpel obravnavane škode.