TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožnika J. G. se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki I izreka v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek glede plačila uporabnine v višini 30.000,00 SIT mesečno od avgusta 2003 dalje in v odločitvi o stroških postopka (točka III izreka).

V ostalem delu se pritožba zavrne in v točki I izreka v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba toženca D. G. se zavrne in v točki II potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1. Pravna podlaga je določilo 219. čl. tedaj veljavnega ZOR (enako 196. člen sedaj veljavnega OZ), ki določa, da če nekdo tujo stvar uporabi v svojo korist, lahko imetnik, ne glede na pravico do odškodnine in tudi, če te pravice nima, zahteva od njega, da mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Tožnik je trdil med postopkom, da ga je toženec neupravičeno izključil iz uporabe solastnih nepremičnin. Od spora dalje so nepremičnine predstavljale za toženca tujo stvar v obsegu tožnikovega solastnega deleža. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali toženec tožnika od avgusta 2003 dalje v celoti izključil iz uporabe in posesti solastnih nepremičnin. Če bi se te navedbe izkazale za resnične, je toženec s tem kršil tožnikovo pravico do uporabe nepremičnin v sorazmerju z njegovim solastninskim deležem, zato bi moral tožniku plačati ustrezno odmeno od uporabe tuje stvari.

2. Vse, kar je toženec nudil tožniku, je bil izraz gostoljubja, prostovoljno brez namena, da tožnika zadolži. Zato dejstvo, da je tožnik pri tožencu tudi prespal in jedel, ne pomeni uporabe tuje stvari (toženčevega stanovanja) in prikrajšanja na strani tožnika ter okoriščanja na strani toženca, kot skuša prikazati pritožba.