TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 45. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in 30/01) ni v neskladju z Ustavo.

Denarno izražena vrednost opravljenega prometa kot kriterij za delitev oseb na tiste, ki kot davčni zavezanci pri posameznem prometu obračunajo davek na dodano vrednost, in na tiste, ki davka ne obračunajo ne pomeni razlikovanja po gmotnem stanju. Kriterij temelji namreč na prihodkih od prodaje, merjenih s prodajnimi cenami, ne pa na gmotnem stanju oseb, saj ni odvisen od vrednosti stvari, pravic oziroma denarja, ki jih ima oseba v določenem trenutku. Izpodbijana ureditev zaradi delitve davčnih zavezancev na razrede, kar posledično pomeni njihovo obdavčitev v odvisnosti od uvrstitve v določeni razred, ni v neskladju z načelom enakosti pred zakonom. Ker je sestavni del pravice do zasebne lastnine tudi dolžnost prispevati za javne potrebe, oziroma ker so sestavni del same vsebine lastninske pravice tudi določena premoženjska bremena morajo osebe v vlogi davčnega zavezanca poseganje v svojo pravico do zasebne lastnine in njeno omejevanje zaradi zagotavljanja funkcij lastnine, ki so v javnem interesu, prenašati.