TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
a) Storilec, ki izpolni blanket čeka in pri tem ponaredi podpis
upravičenega imetnika tekočega računa, ne stori kaznivega dejanja
ponarejanja listin po čl. 186 KZS, marveč stori kaznivo dejanje
ponarejanje vrednostnih papirjev po čl. 169 KZJ.
b) Kaznivo dejanje ponarejanje vrednostnih papirjev po 1. odst. 169.
čl. KZJ vključuje tudi pridobivanje premoženjske koristi na goljufiv
način z izročitvijo ponarejenega čeka v promet, zato v takem primeru
ni steka s kaznivim dejanjem goljufije po čl. 171 KZS.

V pravnomočni sodbi je bilo izrečeno, da je obsojenec, ki je z
uporabo ponarejenih čekov, napravljenih s krivim podpisom
oškodovanca, v bančnih poslovalnicah dvigal denar iz oškodovančevega
tekočega računa, razen tega pa je tudi ponaredil oškodovančev podpis
na dvižnem listku ter dvignil in si prilastil denar iz oškodovančeve
vloge na hranilni knjižici, s takimi dejanji storil nadaljevano
kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. odst. 186. čl. KZS v steku z
nadaljevanim kaznivim dejanjem goljufije po 1. odst. 171. čl. KZS. Na
zahtevo javnega tožilca SRS za varstvo zakonitosti je VS SRS s sodbo
ugotovilo, da je bil v pravnomočni sodbi v korist obsojenca kršen
materialni kazenski zakon, ker bi bilo treba opredeliti dviganje
sredstev iz oškodovančevega tekočega računa z uporabo ponarejenih
čekov in prilaščanjem dviganega denarja kot kaznivega dejanja
ponarejanje vrednotnic po 1. odst. 169. čl. KZJ, ponarejanje in
uporabo dvižnega listka kot kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1.
odst. 186. čl. KZS in pridobitev premoženjske koristi z dvigom
denarja iz tuje hranilne knjižice kot kaznivo dejanje goljufije po 1.
odst. 171. čl. KZS.
V obrazložitvi sodbe VSS je navedeno:
'Iz izreka napadene pravnomočne sodbe izhaja, da sta bila ob uporabi
3. odst. 186. čl. KZS ček in dvižni listek označena kot javni
listini. V obrazložitvi napadene prvostopne sodbe je glede takšne
pravne opredelitve kaznivega dejanja navedeno: 'Čekovni blanketi
izdajo le pooblaščene organizacije združenega del v zadevah, ki so
jim poverjene z zakonom in v predpisani obliki in ki jih lahko
izpolnjuje le imetnik tekočega računa. 'Iz te obrazložitve izhaja, da
sodišče ni pravilno pravno vrednotilo pomena čeka. čeka kot od
trasanta izdanega naloga trasantu, da iz njegovega dobroimetja
izplača določeni znesek denarja, se ne sme kratkomalo zamenjevati z
blanketi (obrazci) čeka, katere natiskuje in razdeljuje imetnikom
tekočih računov banke. Sam blanket čeka brez vpisane trasantove
izjave še ni listina, saj na njem ni navedeno nič takega, kar bi
imelo pomen za pravna razmerja. Sicer pa je v danem primeru iz opisa
dejanja v izreku sodbe razvidno, da blanketi sami po sebi niti niso
bili ponarejeni. Predmet kaznivega dejanja pri posameznem čeku je
bila vpisana kriva izjava trasanta N.K., potrjena s ponarejenim
podpisom imenovanega, ki naj bi pomenila nalog banki, da le-ta
izplača iz tekočega računa imenovanega znesek 3.000 din. Že zato, ker
sme ček izdajati vsaka oseba - fizična ali pravna, ki ima sredstva na
tekočem računu in ker se tiče vsebine čeka zgolj zasebnopravnega
(premoženjskega) razmerja, je na dlani, da čeki ne morejo biti javne
listine. Glede tega veljajo enaki zaključki kot za čeke tudi za
izpolnjen listek za dvig denarja iz hranilne knjižice N.K. Vlagatelj
zahteve torej utemeljeno uveljavlja, da obtoženec z uporabo
ponarejenih čekov iz dvižnega listka ni mogel storiti kaznivega
dejanja po 3. odst. 186. čl. KZS v tej obliki, da je uporabil
ponarejene javne listine.
Razlaga vlagatelja zahteve, da sta menica in ček vrednostna papirja,
vendar pa sta tudi listini, ni povsem natančno. Kolikor se skuša na
ta način prikazati nekakšna razlika med čekom in menico na eni strani
in drugimi vrednostnimi papirji na drugi strani, za takšno
razlikovanje ni nobene podlage. Prav za vse vrednostne papirje namreč
velja, da so tudi listine'. Pri tem je treba upoštevati, da lastnost
vrednostnega papirja, na podlagi katere listine postanejo plačilna
sredstva, mora biti določena s predpisom - zveznim ali republiškim.
Ob zagotavljanju kazenskopravnega varstva pristnosti in veljavnosti
vrednostnih papirjev, je jugoslovanska kazenska zakonodaja v
dosedanjem svojem razvoju materialne falsifikacije menice in čeka,
upoštevajoč pri tem pomembnost in razširjenost te vrste vrednostnih
papirjev v določenih razdobjih, opredeljevala različno - bodisi kot
kazniva dejanja zoper pravni promet, bodisi kot kazniva dejanja zoper
gospodarstvo. V prvotnem besedilu KZ (Ur.l. FLRJ 13/51) je bilo
ponarejanje menice in čeka določeno kot kvalificiran primer
ponarejanja listin po 3. odst. 306. čl. KZ - skupaj s ponarejanjem
javne listine, oporoke, javne ali uradne knjige ali kakšne druge
njige, ki se more voditi na podlagi zakona. Sočasno pa je bilo
ponarejanje 'obveznic državnega posojila ali sploh državnih
vrednostnih papirjev' določeno kot ena izmed oblik kaznivega dejanja
ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic po 222. čl. KZ. Glede
take ureditve pa se je pokazalo, da ne predstavlja popolnega in
sistematičnega kazensko-pravnega varstva vrednostnih papirjev. Ni
bilo namreč upoštevano, da ob menici in čeku na eni strani ter
obveznicah državnih posojil in sploh državnih vrednostnih papirjev na
drugi strani, po zakonu obstojijo še drugi vrednostni papirji (v
zakonu o vrednostnih papirjih, objavljenem v Uradnem listu SFRJ, št.
58/73 so npr. označeni kot vrednostni papirji 'obveznice, certifikati
o združenih sredstvih, blagajniški zapisi in potrdila o naloženih
sredstvih', kot možni izdajatelji pa so navedeni 'organizacije
združenega dela, interesne skupnosti, družbenopolitične skupnosti inn
druge družbenopavne osebe'), katere bi bilo treba enako
kazenskopravno zavarovati. Z določbami nove jugoslovanske kazenske
zakonodaje, ki je začela veljati 1.7.1977, je kazenskopravno varstvo
zagotovljeno v popolnejšem obsegu, vendar na drugačen način. V skladu
z določbao 12. tč. 281. čl. ustave SFRJ je inkriminirano v l69. čl.
KZJ ponarejanje vrednostnih papirjev, izdanih na podlagi zveznega
predpisa, v 153. čl. KZS pa ponarejanje vrednostnih papirjev, izdanih
na podlagi republišega predpisa. V okviru takšne razdelitve
zakonodajne pristojnosti pa je tako po KZJ kakor tudi po KZS
zagotovljeno enakovredno kazensko pravno varstvo za vrednostne
papirje vseh vrst. Skratka, ne glede na to, ali gre za menico, ček
ali kakšen drug vrednostni papir, z njegovo ponareditvijo se vselej
stori isto kaznivo dejanje iz skupine kaznivih dejanj zoper
gospodarstvo po KZj ali KZS. Ker je podlaga z izdajo čeka določena v
zveznem zakonu (Ur.l. FLRJ 105/46), se ponarejanje vrednostnega
papirja te vrste more opredeljevati le kot kaznivo dejanje
ponarejanja vrednostnic po 1. odst. 169. čl. KZJ.
Mnenje vlagatelja zahteve, da bi se obsojenčeva uporaba ponarejenih
čekov smela označiti kot uporaba ponarejene zasebne listine po 1.
odst. 186. čl. KZS, ni sprejemljivo. Iz sprejete razdelitve
zakonodajne pristojnosti med zvezo in republiko izhaja, da je
izključeno, da bi se ponarejanje čeka lahko opredeljevalo kot kaznivo
dejanje po določbah KZS. Opozoriti je treba, da je pristojnost Zveze
glede zagotavljanja kazenskopravnega varstva čeka potrjena tudi s te,
da KZJ določa kot kaznivo dejanje tudi blažjo obliko napada na pravno
varnost čeka, t.j. izdajo nekritega čeka (čl. 172 KZJ). Ne glede na
to pa bi uporaba 1. odst. 186. čl. KZS za ponareditev čeka ne bila v
skladu s sistemom kazni v povezavi s težo inkriminiranih dejanj.
Nevzdržno bi bilo, če bi za ponareditev čeka kot hujšo obliko napada
na pravno varnost tega vrednostnega papirja bila po 1. odst. 186. čl.
KZS predvidena kazen zapora do 3 let, enaka kazen pa bi bila
predpisana tudi za izdajo nekritega čeka, ki vsaj po svoji temeljni
obliki iz 1. odst. 172. čl. KZJ nedvomno pomeni napad na pravno
varnost čeka blažje stopnje. V 1. odst. 169. čl. KZJ predpisana kazen
zapora od enega do desetih let vsekakor bolj ustreza družbeni
nevarnosti dejanj ponarejanja čeka, zlasti če se upotševa, da taka
dejanja, podobno kot ponarejanje denarja, že tudi vključujejo
pridobitvanje protipravne premoženjske koristi na goljufiv način.'