TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Upnik mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti dolžniku stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti v znesku 1.013,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Po presoji Vrhovnega sodišča stališče sodišča druge stopnje, da je treba na dolžnikov ugovor šteti, da je del obveznosti upniku veljavno izpolnil že s tem, ko je zanj plačal davek od prisojenega nadomestila, ne posega v načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku. Z upoštevanjem dolžnikovega ugovora sodišče druge stopnje ni spremenilo niti terjatve niti strank iz izvršilnega naslova. Upnik iz izvršilnega naslova je namreč tudi ob upoštevanju ugovora delne izpolnitve terjatve materialnopravno gledano dobil točno toliko, kolikor mu je bilo prisojeno s sodbo v pravdi. Upoštevati je namreč treba, da je tudi plačilo davčnega odtegljaja pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Denacionalizacijskemu upravičencu (upniku) seveda pripada celotno prisojeno nadomestilo po 72. členu ZDen, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka v neposredno razpolaganje lahko dobi le zmanjšan (neto) znesek.

Presoja pravilnosti obračuna davčnega odtegljaja ni predmet civilnega izvršilnega postopka. Ker je dolžniku uspelo dokazati, da je davčni odtegljaj za upnika obračunal in plačal državi, je v okviru presoje utemeljenosti ugovora delne izpolnitve treba šteti, da je bila terjatev v višini plačanega davčnega odtegljaja izpolnjena, pri čemer izvršilnemu sodišču ni treba presojati, ali je bila višina davčnega odtegljaja pravilna oziroma, ali je pravilno, da je bil davčni odtegljaj sploh odtegnjen in plačan.