TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega D.S. in ugoditvi pritožbi zagovornika obdolžene G.K. ter po uradni dolžnosti, se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v odločbi o krivdi in kazenski sankciji izrečeni obdolženi G.K. in v odločbi o krivdi in s pogojno obsodbo določeni kazni obdolženemu D.S. za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenje poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter v odločbi o enotno določeni kazni temu obdolžencu in v odločbi o stroških kazenskega postopka ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zagovornika obdolženega D.S. zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu, torej glede krivde in kazenske sankcije izrečene obdolžencu za kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 ter glede odločbe o premoženjsko pravnem zahtevku, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Iz opisa kaznivega dejanja je razvidna vzročna zveza med obdolžencu očitanim preslepitvenim ravnanjem in nastankom škode za oškodovano banko, zato zagovornik nima prav, ko v pritožbi zatrjuje nasprotno. Za nastanek velike premoženjske škode banki v obravnavanem primeru ni bilo odločilno, da v času storitve kaznivega dejanja ni prišlo do premika premoženja od banke do obdolženčeve družbe, kar v opisu kaznivega dejanja pogreša pritožnik, temveč je bilo odločilno, da banka ni mogla unovčiti zavarovanja kreditov v višini, ki jo je s podpisom specifikacij odprtih terjatev jamčil obdolženec. V opisu dejanja se ne zatrjuje, da je obdolženec preslepil oškodovano banko ob sklenitvi posla, torej ob podpisu kreditnih pogodb in pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, temveč se obdolžencu očita, da je to storil ob njihovem izvajanju s podpisom specifikacij odprtih terjatev, ki so prikazovale bistveno višji skupni znesek teh terjatev od resničnega. S tem je zavajal banko, da se lahko poplača iz terjatev danih v zavarovanje in ji prikril, da to ni mogoče, ker je skupni znesek odprtih terjatev bistveno nižji od s specifikacijami zatrjevanega zneska. V posledici takega njegovega ravnanja pa je banka utrpela v izreku prvostopne sodbe navedeno veliko premoženjsko škodo. Pri poskusu, da unovči v zavarovanje predložene terjatve je bila namreč neuspešna, ker so te že bile plačane obdolženčevi družbi, za kar je obdolženec vedel. Opis kaznivega dejanja torej vsebuje jasno in določno navedbo obdolženčevega izvršitvenega dejanja, kakor tudi posledičen nastanek velike premoženjske škode banki.