TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-463/2016/22 (1312-02) z dne 18. 5. 2017 odpravi in se prošnjam tožnikov z imeni A.A. (roj. ... 1989 v kraju Shiraz, Iran), B.B. (roj. ... 1986 v kraju Shiraz, Iran) in C.C. (roj. ... 2016 v Ljubljani) ugodi tako, da se jim prizna status begunca.

II. Sodna odločba o priznanju statusa begunca velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji od dneva pravnomočnosti te sodbe.

Treba je razlikovati med situacijo, ko v konkretni zadevi ni dvoma v pristnost spremembe vere, in situacijo, ko določen dvom v pristno spremembo vere obstaja oziroma ko gre za osebo, ki je očitno globoko predana (novi) veri in osebo, ki takšne globoke predanosti (še) ne izkazuje z visoko stopnjo zanesljivosti. Poleg objektivnega vidika pristnosti spremembe vere je pomemben in bistven tudi subjektivni vidik in sicer, je ključno vprašanje, kako pomembno je javno izvajanje nekega verskega obreda oziroma ohranjanje verske identitete za „posameznika osebno,“ torej kako prosilec šteje določeno osebno ali skupno vedenje, povezano z veroizpovedjo, da je to zanj pomembno oziroma ali oseba dojema določena verska dejanja kot nujni sestavni del izpovedovanja svoje vere in s tem svoje identitete.

Za potrebe odločanja o prošnjah za mednarodno zaščito na podlagi verskega prepričanja je treba izhajati iz koncepta veroizpovedi, ki ima lahko tri temeljne dimenzije: religiozna pripadnost v smislu verovanja; religiozna pripadnost v smislu identitete oziroma občutka pripadnosti določeni skupnosti; religiozna pripadnost v smislu načina življenja.

Izjave prosilca, ki so prevedene iz farsi jezika v slovenščino, se ne berejo in razlagajo enako, kot se razlaga pravni predpis oziroma določena pravna norma, ampak je treba ob tem upoštevati možne kulturno-vrednostne in jezikovno-pomenske razlike med družbenim okoljem, iz katerega prihaja prosilec, in družbenim okoljem v Sloveniji, kar še posebej velja za vprašanja intimnega dojemanje posameznega verskega sistema in njegov vpliv na posameznika in njegovo prepričanje.

Ocena verodostojnosti prosilca mora zajemati tako pozitivne kot negativne elemente z vidika skladnosti, kontradiktornosti, konsistentnosti in verjetnosti opisa dogodkov. Tožnik naj bi sicer bil zaslišan in tudi pretepen s strani tajne policije ob tem, ko pravi, da so ga zalotiti, ko je prišel na hišni obred. Vendar pa tajna policija takrat ni ugotovila, da je tožnik bil pripadnik hišne cerkve, saj ga je kot (edinega) udeleženca dogodka po zaslišanju izpustila in ga ni iskala niti po tem dogodku niti kasneje tajna policija ni poizvedovala pri njegovi družini. Pri takratnih okoliščinah torej še ni šlo za vzročno zvezo med preganjanjem in podlago za preganjanje. Tudi, če bi tožnika kdo od udeležencev krščanske skupnosti že izdal, bi tožnik v upravnem postopku ali upravnem sporu to vsekakor naznanil, saj bi se to zelo verjetno moralo odraziti v delovanju tajne policije bodisi v razmerju do tožnikove ali tožničine družine. Za konkreten primer torej ne pride v poštev določilo drugega odstavka 23. člena ZMZ-1.

Poseben element v oceni verodostojnosti (verjetnost, da so se dogodki odvijali tako, kot sta jih opisala tožnika), ki ga tožena stranka neupravičeno ni upoštevala, je okoliščina, da je tožnica malo preden se je odločila za pot v Evropo, izvedela, da je noseča. Gre za element, ki gre v prid verodostojnosti, in ki je materialne narave, saj je vezan na njun subjektivni strah pred preganjanjem. Naslednji element, je ta, da sta oba tožnika pred odhodom iz Irana imela zaposlitvi in zanju zadovoljiv materialni status ter sta imela več sorodnikov v Iranu, pri čemer so bili pripadniki obeh njunih prvotnih družin, tako od tožnika kot tudi od tožnice, verni in so spoštovali šiitska pravila, običaje in religiozno obredje. Ko je bil tožnik večji, ga starši niso silili, da se udeležuje islamskih obredov in tudi njegova sestra nikoli ni mogla sprejeti islamske vere, vendar pa ona ni razmišljala o spremembi vere. V takih družinskih okoliščinah je bolj verjetno, da je tožnik s postopnim seznanjanjem s krščansko vero opuščal vezanost na islamske običaje oziroma je na islamska pravila, ki so natančno določala način življenja ljudi, gledal zelo kritično in da se je zbližal z drugo vero, kajti spreobrnitev bi bila težja oziroma bi se lahko drugače odražala, če bi iz tožnikove izpovedbe izhajalo, da je bil pred spreobrnitvijo (goreč) vernik islamske veroizpovedi in da so bili taki tudi njegovi družinski člani.

Če bi bila sprememba vere popolnoma izmišljena, se postavlja vprašanje, zakaj tudi tožnica, ki naj bi sicer imela določene kontakte s krščanstvom prek televizijskega programa ter pogovorov z možem že v Iranu ter spričo udejstvovanj protestantskim obredom v Ljubljani, v upravnem ali sodnem postopku ni uveljavljala, da je tudi njo strah vrnitve, češ da je spremenila vero. Tega tožnica ne zatrjuje.

Ne obstajata samo dve možni življenjski situaciji, ki imata vsaka svojo pravno posledico, to je da oseba pristno spremeni vero iz islama v krščanstvo, ali pa jo spremeni nepristno in je s tem podana zloraba pravice. Že iz citiranih in v tej sodbi uporabljenih sodb Sodišča EU in ESČP v zadevah Y Z, F.G. v. Sweden in A v. Switzerland, izhaja, da obstaja tudi tretja možnost, ta pa je, da ni očitno, da bi bil prosilec goreč vernik oziroma da bi bil tako globoko predan veri, kot je bil primer v zadevi Y Z, in da se z razliko od situacije, ko gre nesporno za globoko verno osebo, prosilca, ki takšne globoke predanosti veri ne izpričuje, lahko oziroma mora vprašati in ugotavljati, kako bi izvrševal veroizpoved v primeru vrnitve in zakaj.

Zaslišanje tožnika na glavni obravnavi v povezavi z njegovimi odgovori v upravnem postopku je nedvomno pokazalo, da pri tožniku prevladuje tretja dimenzija religioznosti, to je vera kot način življenja v povezavi z drugo dimenzijo, to je identiteta in pripadnost širši skupnosti kristjanov - evangeličanov, med tem ko je prva dimenzija (religiozna pripadnost v smislu verovanja v Boga) po oceni sodišča pri tožniku manj prisotna. Zato imajo tožniki s sklicevanjem na priporočilo št. 6 UNHCR prav, da v tem primeru površno poznavanje doktrine krščanske ali evangeličanske cerkve, ne more biti pomembno. Pri tožniku gre v bistvu za preplet podlag za preganjanje in sicer verskega prepričanja in pripisanega političnega prepričanja, zaradi izrazito prisotne tretje dimenzije religioznosti.

Krščanski spreobrnjenci se soočajo s fizičnimi napadi, nadlegovanjem nadzorom, aretacijami, pridržanji, tudi z mučenjem in slabim ravnanjem v priporu; pogoji za spreobrnjence v veroizpovedi, ki temeljijo na zakramentih, so lahko takšni, da ni razumno pričakovati, da se bodo lahko vrnili v Iran. To posebej velja za pripadnike hišnih cerkva. Kristjani, ki lahko dokažejo, da so v Iranu ali v državi članici EU izvajali in bodo nadaljevali z izvajanjem evangeličanskih dejavnosti zaradi svoje pripadnosti tej cerkvi, bodo ob vrnitvi v Iran pritegnili pozornost oblasti in bodo izpostavljeni pregonu.

Tožena stranka je napačno uporabila določbo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1, ki je celo ključna določba na katero je tožena stranka oprla odločitev. Po eni strani tožena stranka na podlagi izvedenih dokazov v upravnem postopku ni na zakonit način ugotovila, da so tožnikove dejavnosti od odhoda iz Irana imele izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za mednarodno zaščito; poleg tega pa tudi v upravnem sporu ni ponudila kakšnega dokaza, da so tožnikove dejavnosti od odhoda iz Irana imele izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za mednarodno zaščito. Poleg tega je določba drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 tudi v nasprotju s sekundarnim pravom EU.

Tožena stranka brez upravičene podlage ni upoštevala, da bi iranske oblasti v primeru vrnitve tožnico skoraj gotovo, glede na funkcijo in dolgoletno angažiranost tožnice v revolucionarni gardi Basijev, poklicali na zaslišanje, kaj je počela v tujini in zakaj je zapustila Iran za več let, ter bi ji zelo verjetno pripisali stališče ali prepričanje, ki je povezano z akterji preganjanja, njihovo politiko in metodami.