TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se delno ugodi in se:

- delno spremeni tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom I. točke izreka sodbe v odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo, tako da se znesek 3.500,00 EUR zviša na 5.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek za plačilo 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa se zavrne;

- spremeni III. točka izreka sodbe, tako da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 471,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2015 dalje do plačila;

- razveljavi drugi odstavek IV. točke izreka sodbe in se zavrže tožba z zahtevkom, da je tožena stranka dolžna izdelati novo oceno delovne uspešnosti tožeče stranke za leto 2014 ter

- razveljavita V. in VI. točka izreka izpodbijanega dela sklepa in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta ter se v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za odločitev, s katero je toženi stranki naložilo ponovno odločanje o delovni uspešnosti tožnika za sporno leto. Sodno varstvo za tožbo z zahtevkom, da je tožena stranka dolžna ponovno oceniti tožnikovo delovno uspešnost, ni predvideno. Če sodišče odloči o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), stori bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik je v tem sporu zahteval, da mu tožena stranka omogoči odnašanje pošte med delovnim časom, ki je razporejen od ponedeljka do petka od 8.30 ure do 16.30 ure, in da mu zagotovi pravico do odmora v trajanju 30 minut. Stališče sodišča, da tožnik za tožbo v tem delu nima sodnega varstva, ni pravilno. Po b) točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 delovno sodišče v individualnem sporu odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Če tožena stranka tožniku ni zagotovila dela v pogodbeno dogovorjenem delovnem času in pravice do odmora med delovnim časom, predstavlja to kršitev tožnikovih pravic iz delovnega razmerja.

Institut enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v sodni praksi uveljavljen v primerih, ko so posamezne oblike nepremoženjske škode medsebojno prepletene in pogojene, predvsem v primerih, ko se posledice protipravnega ravnanja kažejo v porušenem duševnem ravnovesju posameznika. Le v posebnih, izjemnih primerih se lahko ločeno prisodi še odškodnina za posamezno drugo obliko škode.