TFL Vsebine / TFLGlasnik

Evropska unija (EU) je s svojim zelenim dogovorom[1] napovedala, da bo najpozneje do leta 2050 prešla v družbo, ki ne bo ustvarjala nobenih neto emisij toplogrednih plinov, kar je s sprejetjem podnebnih pravil podkrepila tudi z zavezo za njihovo zmanjšanje za vsaj 55 odstotkov do leta 2030 v primerjavi z ravnmi iz leta 1990.[2] Toda obširne spremembe podnebne in energetske zakonodaje, s katerimi poskuša EU poskrbeti za izvajanje prevzetih podnebnih ciljev in pospešiti prehod v podnebno nevtralno družbo, imajo nekatere zelo različne posledice, ki se ne dajo vedno preračunati. Z njimi se namreč poganja kompleksen in dolgotrajen proces, ki se nikoli ne nanaša samo na okoljske, temveč tudi na socialne, ekonomske in nekatere druge vidike. Ti vidiki se vsi skupaj povezujejo v osnovno predpostavko izvajanja podnebnih ciljev, po kateri bi bilo o uspešnem prehodu mogoče govoriti šele, če se bo izvajal na pravičen in vključujoč način.

Nevarnosti preobrazbe so se potrdile v mnogih procesih izstopa iz premoga in drugih rudarskih dejavnosti, ki se po vsem svetu postopno odvijajo že daljše obdobje. Zaporedje dogodkov je vedno zelo podobno, regionalnim značilnostim se prilagaja samo v detajlih. Začne se s sprejetjem odločitve o zaprtju rudnika. Nadaljuje se s pripravo študije, ki temelji na presoji učinkov zapiranja do ciljnega datuma, ki je najpogosteje določen politično. Podrobnosti uredi zakon in pričnejo se zapiralna dela, dokler se rudarske dejavnosti povsem ne zaustavijo. Regija se začne kmalu soočati s strukturnimi problemi. Posledice ozkega poudarka na prostorski in okoljski sanaciji se kažejo na področju zaposlovanja in dolgotrajne brezposelnosti, ogrožen je socialni status presežnih delavcev, BDP pa močno zaostane za povprečjem. Začne se tudi izseljevanje ljudi, kar spodkopava rastoči potencial prizadete regije. V nekaj letih so celotne regionalne skupnosti odrinjene v nezavidljiv položaj, iz katerega se brez pomoči običajno težko izvlečejo.

Večini navedenih problemov bi se lahko izognili, če bi se pri prestrukturiranju ustrezno upoštevala načela t. i. pravičnega prehoda. Takšno je vsaj stališče EU, ki je v zadnjih letih že večkrat podprla mnenje, da bi bilo treba izzive in priložnosti, ki se pojavljajo vzporedno s prehodom v podnebno nevtralno družbo, reševati na pravičen in vključujoč način, ki ne spregleda nikogar. V ta namen je v okviru mehanizma za pravični prehod zagotovila ciljno usmerjeno podporo za mobilizacijo približno 55 milijard evrov v obdobju 2021–2027, s katerimi bi se ublažile socialno-ekonomske posledice prehoda za zaposlene in skupnosti, ki so se ali pa se še bodo soočile z največjimi izzivi. Med drugim naj bi sklad za pravični prehod, ki je bil vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/1056,[3] mobiliziral skupno za približno 25,4 milijarde evrov naložb. Več kot 258 milijonov evrov je s tega naslova za pravično preobrazbo Zasavske in Savinjsko-šaleške premogovne regije prejela tudi Slovenija, ki bo morala za učinkovito črpanje sredstev in doseganje ciljev pravičnega prehoda predvsem usklajeno uresničevati prevzete zaveze, hkrati pa vzpostaviti mehanizme, ki bodo omogočili ustrezno spremljanje izvajanja strategije in načrtov ter njihovo prilagajanje.

Toda v zadnjem času se EU sooča s povsem drugačnimi izzivi pravičnega energetskega prehoda. Poleg vplivov na zaposlene in skupnosti, okrog katerih je bila zasnovana osnovna zamisel o pravičnem prehodu, namreč enega zelo pomembnih vidikov v procesu prehoda v podnebno nevtralno družbo in z njim povezane energetske transformacije predstavljata tudi energetska varnost ter zagotavljanje zadostnih virov energije. Ne samo, da je z energetsko neodvisnostjo povezana ena od osrednjih varnostnih dilem sodobnega sveta, velikokrat spregledana dimenzija so številne socialne stiske v posameznih gospodinjstvih, ki si ne morejo privoščiti ali pa si zelo težko privoščijo dostop do energetskih storitev. Zaradi tega ni presenetljivo, da je osrednji pojem enega od zadnjih svežnjev energetske zakonodaje, s katerim naj bi se EU še nekoliko približala uresničitvi svojega zelenega dogovora, ravno energetska revščina.

Tudi zato se načela pravičnega prehoda v svežnju na več mestih raztezajo tudi na širše področje spopadanja z energetsko problematiko, s čimer se nadaljuje prizadevanje EU, da bi se energetski sektor tudi v tem delu preoblikoval na pravičen in vključujoč način. Direktiva 2009/73/ES[4] in Direktiva (EU) 2019/944[5] denimo določata, da morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe za odpravo energetske revščine, čim se ugotovi, da obstaja, vključno z ukrepi, ki naslavljajo širši kontekst revščine. Evropska komisija je v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999[6] in Direktivo (EU) 2019/944[7] pripravila okvirne smernice glede kazalnikov za merjenje energetske revščine.[8] Nedavno se je vprašanje pravičnosti odpiralo tudi z Direktivo (EU) 2023/959,[9] ki je evropski sistem za trgovanje z emisijami med drugim razširila tudi na sektor ogrevanja in ohlajanja stavb, kar je sprožilo pomisleke, da bi to lahko negativno vplivalo predvsem na gospodinjstva z nizkimi prihodki. Med ključnimi zakonodajnimi ukrepi je zato tudi vzpostavitev socialnega sklada za podnebje v skladu z Uredbo (EU) 2023/955,[10] ki naj bi uravnotežil socialne posledice razširjene sheme in tako prispeval k pravičnemu prehodu na podnebno nevtralnost.

Toda tudi v vseh teh primerih gre navsezadnje za kompleksen in zelo dolgotrajen ter finančno zapleten proces, katerega posledice se bodo začele kazati šele več let pozneje, kar je hkrati tudi razlog, da je prav, da se pozornost v skladu z načeli pravičnega prehoda še naprej usmerja tako v okoljske kot tudi ekonomske, socialne in vse druge vidike. Bistveno za naslednje obdobje bo skrbno spremljanje in vrednotenje vplivov ukrepov in politik na družbo ter aktivno vključevanje vseh deležnikov v njihovo oblikovanje in izvajanje. Samo tako bi se lahko skupaj s prehodom v podnebno nevtralno družbo približali tudi temu, da bodo koristi in bremena zaključenega prehoda pravično porazdeljene in da pri tem prav nihče ne bo prezrt.

Opombe:

[1] Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Evropski zeleni dogovor COM(2019) 640 final.

[2] Uredba (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. junija 2021 o vzpostavitvi okvira za doseganje podnebne nevtralnosti in spremembi uredb (ES) št. 401/2009 in (EU) 2018/1999 (Evropska podnebna pravila).

[3] Uredba (EU) 2021/1056 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. junija 2021 o vzpostavitvi Sklada za pravični prehod.

[4] Direktiva 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES.

[5] Direktiva (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU.

[6] Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta

[7] Direktiva (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU.

[8] Priporočilo Komisije (EU) 2020/1563 z dne 14. oktobra 2020 o energijski revščini.

[9] Direktiva (EU) 2023/959 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. maja 2023 o spremembi Direktive 2003/87/ES o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Uniji ter Sklepa (EU) 2015/1814 o vzpostavitvi in delovanju rezerve za stabilnost trga za sistem Unije za trgovanje z emisijami toplogrednih plinov.

[10] Uredba (EU) 2023/955 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. maja 2023 o vzpostavitvi Socialnega sklada za podnebje in spremembi Uredbe (EU) 2021/1060.