TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Ob reševanju pritožbe obdolženega M.M. in ob delni ugoditvi pritožbi višje državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti spremeni:

1. V krivdnem izreku tako, da je obdolženi M.M.:

- z dejanji, opisanimi v izreku izpodbijane sodbe pod točkami I/I in II in II/I in II, storil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1,

- z dejanji, opisanimi v izreku izpodbijane sodbe pod točkami I/III in II/III, storil nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1.

2. V odločbah o kaznih pa tako, da se obdolženemu M.M.:

- za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ-1 določi kazen 9 (devet) mesecev zapora,

- za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije pa po prvem odstavku 211. člena KZ-1 določi kazen 4 (štiri) mesece zapora,

nato pa po določbi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 obdolžencu izreče enotna kazen 1 (eno) leto zapora.

3. V odločbi o načinu izvrševanja izrečene kazni po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 pa tako, da se ta razveljavi.

II. V ostalem se pritožba višje državne tožilke, obdolženega M.M. pa v celoti zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prav ima pritožba, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da se bo obdolžencu izrečena kazen zapora izvršila tako, da se bo v skladu z določbo tretjega odstavka 86. člena KZ-1 izvrševala tako, da bo obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej delal, razen v prostih dneh, ko mora biti v zavodu za prestajanje kazni, prekršilo kazenski zakon v 5. točki 372. člena ZKP, saj je prekoračilo pooblastila, ki mu gredo po zakonu. Sodišče prve stopnje je sicer o načinu izvršitve kazni pravilno odločilo po tretjem odstavku 86. člena KZ-1, saj ta določa, da se kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo določbo enajstega odstavka 86. člena KZ-1, ki določa, da o dopustnosti izvršitve kazni zapora na način, določen s tem členom, odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obdolženec pred sodiščem tak predlog podal. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje štelo še okoliščino, da se obdolženec že dalj časa pogovarja o nastopu službe kot okoliščino, da je obdolženec ob trenutku odločanja sodišča že imel zaposlitev. Že zaradi dejstva, da obsojenec v skladu s prej navedeno odločbo KZ-1 sodišču ni predlagal navedenega načina izvršitve kazni zapora, sodišče prve stopnje ne bi smelo samo odločiti o načinu izvršitve le te. Sicer pa ne bi moglo odločiti tako kot je, tudi če bi obdolženec predlog podal, saj v času odločanja sodišča obdolženec ni izpolnil obligatornega zakonskega pogoja, da je zaposlen. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi višje državne tožilke in odločbo o načinu izvršitve izrečene kazni zapora obdolžencu razveljavilo.