TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Za dopustnost revizije v primerih, ko več tožnikov z eno tožbo
zahteva več med seboj neodvisnih zahtevkov, pa čeprav se ti opirajo
na isto dejansko in pravno podlago (materialno sosporništvo), je
odločilna vrednost vsakega zahtevka posebej in ne njihova vsota (2.
odst. 382. čl. v zvezi s 37. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.
Toženo stranko je obsodilo na plačilo zneska 4.709,95 din prvi tožeči
stranki in zneska 387,25 din drugotožeči stranki, vse s pripadajočimi
obrestmi in stroški. Sodišče druge stopnje je to sodbo potrdilo.
Zoper slednjo sodbo je vložil revizijo toženec. Vrhovno sodišče SR
Slovenije je revizijo zavrglo kot nedovoljeno. Ugotovilo je, da ni
bila podana procesna predpostavka za dovoljenost revizije po 2. odst.
382. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče se je pri presoji dovoljenosti
revizije napačno oprlo na čl. 37 zakona o pravdnem psotopku.
Tožnici sta v eni tožbi uveljavljali plačilo odškodnine. Svoja
zahtevka sta oprli na škodo, ki jima je bila storjena s posekom žive
meje na njunih parcelah (parceli mejita druga na drugoo). Vsaka
tožnica je torej zahtevala povrnitev svoje škode, ki ni presegala
5.000 din. Za takšne primere pa ni mogoče uporabiti čl. 37 ZPP. Ta
člen namreč določa, da se določi pristojnost sodišča po seštevku
vrednosti vseh zahtevkov, če obsega ena tožba zoper istega toženca
več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago. To
zakonsko določilo zajema praviloma primere objektivne komulacije, to
je primere, ko en tožnik uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti
enemu tožencu. Subjektivna kumulacija je po tem členu dopustna le
izjemoma in sicer le v primerih, ko več tožnikov uveljavlja iste
zahtevke, ki temeljijo na isti dejanski in parvni podlagi, t.j. ko
objektivna kumulacija sovpada s subjektivno.
Tožnici pa, kot je že bilo povedano, zahtevata povrnitev vsaka svoje
škode. Zahtevka bi lahko vložili vsaka zase in neodvisno druga od
druge. Sodišče je tudi obsodilo toženca na povrnitev škode vsaki
posebej. Tudi izvršba bo tekla za vsako tožnico posebej. Zato za
dopustnost revizije ne more biti merodajna vsota teh zahtevkov. Če bi
v takšnih primerih dopuščali seštevanje zahtevkov, bi se poglavitni
razlog za dopustnost kumulacije, ki je v ekonomičnosti postopka
(hitrejše in cenejše reševanje stvari) sprevrgel v svojo nasprotje.
Postopek, ki naj bi bil hitrejši in krajši, bi postal zaradi vložene
revizije daljši in s tem počasnejši. Bistveno pri tem pa je, da dobi
na ta način ena tožeča stranka pravico do pravnega sredstva zaradi
druge stranke, ki z njo sicer toži, z ničemer pa ne posega v njej
pravni interes. Na drugi strani pa dobi toženec možnost izpodbijati z
revizijo sodbo, ki je ne bi imel, če bi stranki tožili vsaka zase. S
tem pa utegne biti ogrožen pravni interes tožeče stranke.