TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod*

Ko govorimo o upravičenosti (legitimnih) posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine, ki niso absolutne (ker v absolutne posege niso dovoljeni), nam pri tem odločilno pomagata načelo sorazmernosti in test sorazmernosti. Načelo sorazmernosti določa meje dopustnih omejitev, test sorazmernosti pa zagotavlja metodološki okvir za presojo njihove ustavnosti. Čeprav ga pravni akti omenjajo le bežno, je v sodni praksi (od nemškega Zveznega ustavnega sodišča do Sodišča EU in ESČP) postal ključno merilo presoje. Kritike opozarjajo na nevarnost formalizma in subjektivnosti, toda njegova uporaba omogoča tehtno uravnoteženje javnega interesa s pravicami posameznikov in podjetij. Čeprav je umeščena v poglavje o gospodarskih in socialnih razmerjih, je svobodna gospodarska pobuda v Sloveniji človekova pravica. ESČP varuje gospodarske dejavnosti prek pravice do lastnine in zahteva pravično ravnotežje, Sodišče EU pa sorazmernost razvija kot splošno načelo prava EU, z različno strogostjo presoje glede na področje. V nadaljevanju primerjamo slovenski zadevi Oklešen in Interzero, ki kažeta, da lahko ureditev, ki je sprejeta brez prehodnih rešitev ali možnosti sodelovanja, posameznikom naloži nesorazmerno breme in je posledično vprašljiva z vidika skladnosti z ustavnimi in evropskimi standardi.

2. Zadevi Oklešen proti Sloveniji ter Interzero in drugi

Obe zadevi obravnavata položaj zasebnih podjetij po sprejemu zakona, ki je uvedel enotno urejanje in omejil delovanje zasebnih podjetij, ter razkrivata evropske poglede in standarde pri urejanju dejavnosti, ki se lahko opravljajo kot gospodarska dejavnost ali kot posebna javna služba. Njuna skupna značilnost je tudi v tem, da obravnavata pravico do lastnine in pravico do svobodne gospodarske pobude ter upoštevata načelo in test sorazmernosti pri presoji zakonske ureditve. Zadeva Oklešen proti Sloveniji[1] se nanaša na opravljanje pogrebne dejavnosti in jo je obravnavalo ESČP potem, ko so bila izčrpana domača pravna sredstva. Zadeva Interzero in drugi[2] pa se nanaša na predhodno vprašanje, ki ga je v zvezi z ureditvijo po Zakonu o varstvu okolja (ZVO-2)[3] Sodišču EU postavilo Ustavno sodišče. Prva je že zaključena, druga pa po odločbi Sodišča EU še čaka na končno odločitev Ustavnega sodišča. Gre za primera, ki se nanašata na obravnavo načela sorazmernosti pri posegih v svobodno gospodarsko pobudo, in sta se prebila do dveh osrednjih evropskih sodišč: ESČP v okviru Sveta Evrope in Sodišča EU v okviru EU. Njuna vloga je posebej pomembna tam, kjer nacionalni politični odnosi onemogočajo razvoj prava in učinkovito varstvo pravic.[4]

ESČP je presojala pritožbo podjetnika Oklešna, potem ko ni bila uspešna pobuda za oceno ustavnosti zoper odlok Občine Novo mesto. V drugi zadevi pa je Sodišče EU obravnavalo predhodno vprašanje, ki ga je nanj naslovilo slovensko Ustavno sodišče v zvezi z urejanjem odpadne embalaže, ki je po zadržani zakonski ureditvi pridržana enemu zasebnemu podjetju, ki ga ustanovijo proizvajalci produktov, iz katerih nastajajo odpadki, in ki prejme izključno dovoljenje za izvajanje dejavnosti upravljanja skupnih načrtov ravnanja z odpadki.

V zadevi Oklešen proti Sloveniji je ESČP upoštevalo, da je slovensko Ustavno sodišče v odločbi U-I-48/97 odločilo, da je skladna z Ustavo ureditev pogrebne dejavnosti kot obvezne gospodarske javne službe, katere izvajalec je javno podjetje. Taka ureditev je zavezujoča tudi za občino, ki v skladu z njo pokopališko in pogrebno dejavnost ureja kot javno gospodarsko službo, ki je ne more opravljati zasebno podjetje. To je bilo vključeno v občinski odlok o javnih gospodarskih službah.[5] V njem so pogrebne in pokopališke storitve postale obvezne javne gospodarske službe, hkrati pa so spremembe določale, da bo v skladu s posebnim odlokom storitve v zvezi s pokopališči opravljalo javno podjetje. Dne 26. aprila 2001 je mestni svet Občine Novo mesto sprejel nov odlok o gospodarskih javnih službah (Odlok 2001),[6] ki je uvrstil pogrebno dejavnost med obvezne gospodarske javne službe, ki jih izvaja javno podjetje KNM. Drugi izvajalci lahko opravljajo pogrebno dejavnost samo izjemoma na podlagi pogodbe z javnim podjetjem. V času odločanja ESČP je veljal občinski odlok, po katerem sta se pokopališka in pogrebna dejavnost izvajali na vseh 32 pokopališčih v občini prek javnega podjetja kot obvezna gospodarska javna služba.[7] Ko je Ustavno sodišče presojalo ustavnost odloka, je poleg običajnih argumentov v korist urejanja pogrebne dejavnosti (učinkovitejše delovanje in nadzor in podobno) prek javnega podjetja navedlo tudi, da za tako rešitev govorijo tudi etični, zdravstveni, sanitarni in higienski razlogi.

ESČP drugače kot Ustavno sodišče ni zavrnilo pritožbe kot očitno neutemeljene, temveč se je odločilo za njeno vsebinsko presojo. Ugotovilo je, da je praksa v različnih evropskih državah različna, vendar pa prevladuje opravljanje pogrebne dejavnosti kot svobodne gospodarske dejavnosti, ki jo izvajajo zasebna podjetja, ponekod pa hkrati javna in zasebna podjetja, ki si konkurirajo na trgu. V nekaterih državah lahko zasebni podjetniki opravljajo pogrebno dejavnost samo na podlagi dovoljenja ali koncesije. ESČP je ugotovilo, da bi pritožnik moral vedeti, da je bila že takrat, ko je začel opravljati pogrebno dejavnost, to obvezna javna služba, ki je ni mogel opravljati samovoljno, temveč samo na podlagi koncesije. Pritožnikovega prepričanja, da bo lahko še naprej opravljal pogrebno dejavnost, ESČP ni moglo šteti kot zadostno podlago za trditev, da gre za pridobljeno pravico v smislu zasebne lastnine, na kar se je skliceval pritožnik. Zato ukrepa, ki je preprečil njegovo nadaljnje opravljanje pogrebne dejavnosti, ni mogoče šteti kot posega v pravico do varstva premoženja iz EKČP.[8]

Ne glede na to, da se pritožnik ni mogel upravičeno sklicevati na sedemletno opravljanje pogrebne dejavnosti, je ESČP skrbno preverilo vse vidike domnevnega posega v njegovo lastninsko pravico, preden je zavrnilo njegovo pritožbo. Seveda pa bi bil poseg v njegov položaj in pravice težji, če bi opravljal svojo dejavnost dalj časa in bi naknadno prišlo do omejevanja njegove dejavnosti z novimi predpisi (kot se je to zgodilo v primeru ZVO-2, ki ga obravnavamo v nadaljevanju). Poleg tega je lahko pritožnik zakonito nadaljeval delo svoje dejavnosti (prodaja predmetov, povezanih s pogrebno dejavnostjo). Skratka, ni šlo za celovito prepoved njegovega delovanja. Zato je tudi razumljivo, da je ESČP zavrnilo trditve pritožnika o posegih v njegovo gospodarsko dejavnost, ne da bi izrecno izvedlo strogi test sorazmernosti.

Iz odgovorov Sodišča EU na vprašanja, ki jih je postavilo Ustavno sodišče, je razvidno, da se podjetje, ki v sistemu proizvajalčeve razširjene odgovornosti upravlja skupni načrt ravnanja z odpadki, lahko šteje za podjetje, pooblaščeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena.[9] Vendar pa je Sodišče EU postavilo izrecen pogoj, da lahko vsebino ZVO-2 v presojanem delu obravnavamo kot skladno pravu EU le, če so take zakonske rešitve (omejitve), kakršne so uporabljene v ZVO-2, skladne z načelom sorazmernosti.

Torej v načelu Sodišče EU ne nasprotuje vsebini ZVO-2 v delu, v katerem se to dejavnost dovoli opravljati samo enemu zasebnemu podjetju, ki deluje monopolno (izključena je konkurenca drugih zasebnih podjetij) in ki ne vključuje nikogar, ki ni tudi prispeval k nastanku odpadne embalaže, niti v reševanje odpadne embalaže ne vključuje nikogar, ki se je z njo ukvarjal do sprejema nove zakonske ureditve; vendar pod pogojem, da bodo po presoji Ustavnega sodišča te omejitve prestale strogi test sorazmernosti. Sodišče EU je dokazno breme o sorazmernosti ukrepov naložilo državi članici, ki mora tak ukrep podpreti z analizo primernosti in nujnosti ukrepa za dosego tega cilja ter z natančnimi elementi, ki omogočajo utemeljitev njenih trditev.[10] Odločitev Sodišča EU torej vsebuje zelo daljnosežno generalno klavzulo, ki napotuje na uporabo strogega testa sorazmernosti.[11]

Glede na to, da mora Ustavno sodišče, ko bo dokončno odločalo o vprašanju ustavnosti posegov v pravice tistih, ki so reševali odpadno embalažo v preteklosti (pritožniki), po stališču Sodišča EU preveriti, ali so zakonske rešitve skladne z načelom sorazmernosti (zlasti sorazmernosti v ožjem smislu), je treba podrobneje preveriti, kako je bilo načelo sorazmernosti upoštevano pri sprejemanju ZVO-2. Pri tem bo Ustavno sodišče kot varuha človekovih pravic in temeljnih svoboščin najbrž zanimalo predvsem, kaj pomenijo rešitve iz ZVO-2 za pritožnika, ki je doslej reševal odpadno embalažo, poslej pa tega ne bo več mogel, niti ne bo mogel (niti prehodno) aktivno sodelovati pri tej dejavnosti v Sloveniji.

Odločitev Sodišča EU o predhodnem vprašanju, po kateri lahko zakonski poseg v urejanje odpadne embalaže prestane presojo z vidika prava EU samo, če zadosti pogoju sorazmernosti, spodbuja Ustavo sodišče, da skrbno presodi učinke nove ureditve na položaj pritožnikov kot izvajalcev dejavnosti do sprejema nove zakonske ureditve. Taka odločitev Sodišča EU zavezuje Ustavno sodišče, da presodi učinke zakonskega posega v položaj pritožnikov, ki izgubljajo pravni temelj za svoje delovanje v Sloveniji; njihovo delovanje je praktično prepovedano, saj je prihranjeno za eno samo monopolno podjetje. Z odločitvijo, da postavi predhodno vprašanje Sodišču EU je Ustavno sodišče pragmatično rešilo eno od spornih vprašanj, in sicer ali je ustavno dopusten prehod na novo ureditev brez prehodnega obdobja, ki pritožniku olajša preusmeritev njegove dejavnosti. Dejavnost pritožnika je namreč nova zakonska ureditev monopolnega urejanja embalaže, ki jo pritožnik ocenjuje kot presenečenje, poskusila prekiniti. V izgubljen položaj ga je postavila nenadoma in na način, ki naj bi zagotavljal ekonomsko upravičeno in primernejše reševanje odpadne embalaže.

Primerjava obeh obravnavanih slovenskih zadev pokaže, da je sprememba položaja zelo huda v primeru obeh pritožnikov, ki sta zaradi opravljanja svoje dejavnosti porabila znatna finančna sredstva za investiranje v opremo in znanje, da bi lahko opravljala svojo dejavnost. Kljub temu je bilo v prvi zadevi (Oklešen proti Sloveniji) nekaj več elementov, ki so pritožnika vnaprej opozarjali na pripravljanje spremembe zakonske ureditve.

Argumenti, ki zadevajo ukinitev možnosti delovanja pritožnika zaradi prenosa dejavnosti na eno samo podjetje zaradi onemogočanja vključevanja pritožnika v to delovanje (omejitev na tiste, ki odpadke ustvarjajo), bi lahko bili podlaga ne samo za odločanje Ustavnega sodišča, temveč tudi ESČP, če pritožnik pred Ustavnim sodiščem ne bi bil uspešen. Zato je ustavnosodna presoja vprašanja, ali je nova zakonska ureditev čezmerno (nesorazmerno) vplivala na položaj pritožnika in v njegove pravice in svoboščine (svobodna gospodarska pobuda), toliko pomembnejša. Ta zadeva je primer, ki kaže, da Sodišče EU pri svojem delovanju ob Listini EU o temeljnih pravicah upošteva tudi EKČP, ki je seveda normativni akt Sveta Evrope in ne velja samo za države članice EU. Prav pred ESČP sta namreč načelo in test sorazmernosti odločilna pri presoji skladnosti zakonskih posegov v ustavne in konvencijske pravice. Analiza zadeve kaže, da je zelo verjetno, da bi ESČP v tej zadevi odločilo v korist pritožnika, upoštevajoč razlike med obema zadevama.

Z vidika evropskega prava, tako prava človekovih pravic kot tudi prava EU, je v primeru ZVO-2 posebej pomembno dejstvo, da gre za pritožnika, ki je del večjega podjetja, ki deluje v zahodni Evropi, zlasti Avstriji in Nemčiji. To dejstvo lahko dodatno vpliva na to, da v primeru neuspeha pred Ustavnim sodiščem, doseže obravnavo svoje pritožbe na ESČP. Postavlja se tudi vprašanje, ali bi lahko bil poseg v pravice pritožnika ustavnopravno suspekten tudi z vidika prvega odstavka 14. člena Ustave, po katerem v Sloveniji pripadajo vsakomur enake pravice ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. To je povezano z vprašanjem, ali ni ustavnopravno sporno, da lahko pri reševanju odpadne embalaže sodelujejo le tisti, ki odpadke ustvarjajo. Ni seveda sporno, da so za reševanje odpadkov poleg javnega interesa posebej pomembne obveznosti tistih, ki odpadke ustvarjajo; ni pa sprejemljivo zato onemogočati delovanje drugim, ki se z reševanjem odpadne embalaže uspešno ukvarjajo (in to celo v več državah), čeprav jih ne povzročajo, da nadaljujejo svojo dejavnost samostojno ali v sodelovanju z novoustanovljenim podjetjem.

Zakonska ureditev bi lahko prestala strogi test sorazmernosti samo, če bi zakonodajalec sprejeto ureditev mogel podpreti s konkretnimi analizami in statističnimi podatki, da je izbrana ureditev primerna za uresničitev ciljev zakona.[12] Zakonodajalec je presojane rešitve med drugim utemeljeval s tem, da pritožnik in njegovi konkurenti niso prevzemali vse odpadne embalaže pri komunalnih službah, in takrat se je odpadna embalaža začela kopičiti. Tako stanje je seveda zahtevalo odziv. Vendar pa zakonodajalec ni upošteval, da je h kopičenju odpadne embalaže pripomogel tudi zakonodajalec sam, ker je določil, da stroškov ravnanja z odpadno embalažo ne krijejo tisti, ki na trg dajo manj kot 15 ton embalaže. Poleg tega zakonodajalec tudi ni upošteval, da je po ukinitvi meje 15 ton sistem začel počasi postajati čedalje bolj uspešen in danes kopičenja odpadne embalaže ni. To dokazuje, da lahko uspešno deluje tudi sistem, ki ni postavljen monopolistično, temveč dopušča konkurenco. Ustavno sodišče pa bo moralo sorazmernost tehtati ne samo z vidika ustavnih pravic, ampak še posebej glede posega v temeljne svoboščine notranjega evropskega trga. Pri tem je treba upoštevati, da ZVO-2 posega na vsa področja in različne sisteme PRO: odpadna embalaža, odpadne nagrobne sveče, odpadna električna in elektronska oprema, odpadne baterije in akumulatorji, plastični izdelki za enkratno rabo, izrabljene pnevmatike, izrabljena vozila, odpadna zdravila, odpadna fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo nevarne snovi. Pojavi se vprašanje, kako lahko država utemelji sorazmernost posegov v vse te sisteme oziroma obseg izvajanja gospodarske dejavnosti, če se je pri sprejemanju ZVO-2 sklicevala samo na težave pri odpadni embalaži in nagrobnih svečah.

ZVO-2 z določitvijo enega subjekta, ki ima monopol glede reševanja odpadne embalaže, pa tudi z določbami, ki omejujejo krog subjektov, ki sodelujejo v monopolnem podjetju samo na tiste, ki odpadke ustvarjajo, je ustavno sporen. Gre za izrazito invazivne posege, ki vključujejo celo prepoved delovanja pritožnika in zato ne morejo prestati strogega testa sorazmernosti posegov v svoboščine notranjega trga EU, svobodno gospodarsko pobudo in lastninsko pravico. Ker zakonodajalec posega ni dovolj pojasnil in utemeljil, je ta arbitraren, zaradi česar so posegi v pravice pritožnika (zlasti v svobodno gospodarsko pobudo ter načela sorazmernosti in pravne države) nesorazmerni.

Sistem ne more uspešno prestati testa sorazmernosti, ko presojamo posamezne rešitve (monopolni položaj enega podjetja, nemožnost sodelovanja pri reševanju embalaže, če gre za subjekt, ki ni povezan z ustvarjanjem odpadne embalaže, prepoved dosedanjim izvajalcem, da konkurirajo novemu podjetju itd.). Za te rešitve zakonodajalec namreč ni navedel prepričljivih razlogov. Ko gre za zatrjevanje, da nova ureditev zagotavlja večjo učinkovitost pri nadzoru, pa se postavlja dodatno vprašanje, ali niso bili pri sprejemanju zakonodaje v ospredju interesi države (učinkovitost nadzora) in ne predvsem interesi varstva okolja, ki so veliko pomembnejši. To postane jasno, ko presojamo učinke nove zakonske ureditve na gospodarske subjekte, ki dejavnost saniranja embalaže že dalj časa opravljajo. To potrjuje tudi vladno gradivo ob sprejemanju ZVO-2, ki med drugim zatrjuje, da zaradi uvedbe monopola ne bo potrebe po vzpostavitvi koordinacijskega telesa kot v primeru dopuščanja več organizacij, poenostavljeno bo preverjanje in nadziranje izpolnjevanja obveznosti, zagotovljena pa naj bi bila tudi višja kakovost ravnanja z odpadki.[13]

Zgornji razlogi so v pretežnem delu tipično ekonomski, samo obrobno pa se dotaknejo varstva okolja (»višja kakovost ravnanja z odpadki«), ki je izmed razlogov, na katere se sklicuje vlada (poleg varovanja zdravja), tudi edini nujni razlog v javnem interesu, ki lahko utemeljuje omejitev temeljnih svoboščin notranjega trga EU. Pri tem zakonodajno gradivo boljšo kakovost ravnanja z odpadki omeni le bežno, brez kakršnekoli statistične analize, ki bi Ustavnemu sodišču omogočala razumno presojo.

Vztrajanje pri sedanji ureditvi v ZVO-2 ne bi vodilo do večje učinkovitosti reševanja odpadne embalaže, temveč do nesorazmernega posega v pravice pritožnika in negativnih posledic za varstvo okolja in javno zdravje, zlasti pa pravice do svobodne gospodarske pobude. Zelo verjetno je, da bi se ob takem vztrajanju spor nadaljeval pred ESČP in končal z ugotovitvijo o kršitvi konvencijskih pravic pritožnika.

3. Sklepne ugotovitve

Analiza nacionalne in evropske sodne prakse potrjuje, da je načelo sorazmernosti eden temeljnih ustavnopravnih standardov, brez katerega ni mogoče razumeti omejevanja svobodne gospodarske pobude. Čeprav je svobodna gospodarska pobuda v slovenski ustavi sistematično umeščena v poglavje o gospodarskih in socialnih razmerjih, uživa v praksi Ustavnega sodišča status človekove pravice, saj posege vanjo dosledno presoja skozi strogi test sorazmernosti. Splošna sodišča in Upravno sodišče sorazmernost v povezavi s posegi v svobodno gospodarsko pobudo uporabljajo različno, vendar vselej kot vsebinsko merilo za preprečevanje pretirane formalnosti. V vertikalnih razmerjih (med državo in posameznikom ali podjetjem) se test sorazmernosti izvaja celovito, vključno s tehtanjem sorazmernosti v ožjem smislu. V horizontalnih razmerjih (med zasebnimi subjekti) pa sorazmernost deluje kot korektiv pogodbene avtonomije, ki omogoča uravnoteženje svobode pogodbenega urejanja z varstvom šibkejše stranke.

Ustavno sodišče je opredelilo, da zakonodajalec pri omejevanju podjetništva ni le upravičen, temveč dolžan upoštevati načelo sorazmernosti, pri čemer ga strogo zavezuje dolžnost izbire najmanj invazivnega ukrepa. V tej zvezi se kot posebej problematični kažejo zakonski posegi, ki ne omogočajo postopne prilagoditve ali celo izvotlijo bistvo pravice, kot so primeri, v katerih zakonodajalec uvede monopolno izvajanje dejavnosti brez prehodnega obdobja ali nadomestil za prizadete subjekte. Taki ukrepi ne morejo prestati strogega testa sorazmernosti, saj ne upoštevajo načela zaupanja v pravo in pravne varnosti. Praksa ESČP, čeprav EKČP svobodne gospodarske pobude kot samostojne pravice ne pozna, slednjo učinkovito ščiti prek pravice do varstva zasebne lastnine. Zahteva po »pravičnem ravnotežju« med splošnim interesom in bremenom posameznika je v resnici evropska različica stroge sorazmernostne presoje. Sodišče EU pa je načelo sorazmernosti razvilo kot eno temeljnih načel prava EU in ga uporablja različno strogo: v zadevah politične diskrecije zgolj preverja očitno neprimernost ukrepa, pri finančnih sankcijah in podobnih ukrepih pa izvaja poglobljen strogi test. Slovenski zadevi pred ESČP in Sodiščem EU (Oklešen ter Interzero) prikazujeta, kako evropska sodišča uporabljajo sorazmernost kot orodje za uravnoteženje med zahtevami javnega interesa in varstvom podjetniške svobode. Posebej pomembno je, da oba primera potrjujeta ključno vlogo dokaznega bremena države: arbitrarna utemeljitev zakonodajnih omejitev brez empiričnih dokazov ne zadošča.

Slovenski zadevi Oklešen in Interzero dobro ponazarjata, kako evropski standardi delujejo v praksi. ESČP je v zadevi Oklešen poudarilo pomen predvidljivosti in legitimnih pričakovanj, Sodišče EU pa je v zadevi Interzero izrecno poudarilo, da mora Ustavno sodišče preveriti, ali uvedba monopolne ureditve po ZVO-2 prestane strogi test sorazmernosti. To potrjuje, da pavšalne navedbe o javnem interesu ne zadostujejo: potrebna je empirična in pravna utemeljitev, ki pokaže, da ni mogoče doseči cilja z blažjimi sredstvi. Sklepno lahko ugotovimo, da sorazmernost v slovenskem in evropskem prostoru ni zgolj tehnično orodje presoje, temveč vsebinska varovalka pred arbitrarnostjo zakonodajnih in upravnih posegov. Od oblastnih organov zahteva racionalno, pregledno in utemeljeno ravnanje ter tako krepi zaupanje v pravo. V prihodnje bo pomen sorazmernosti še naraščal; tako zaradi kompleksnosti regulacijskih področij (okolje, digitalni trg, javno zdravje) kot tudi zaradi evropskega dialoga med sodišči.

Opombe:

* Prispevek je nekoliko obsežnejši povzetek daljšega znanstvenega članka Ciril Ribičič, Igor Kaučič, Rok Dacar: Načelo sorazmernosti pri presoji posegov v svobodno gospodarsko pobudo, v: Pravnik, št. 7-8/2025, str. 455–490.

[1] Oklešen in pokopališko pogrebne storitve Leopold Oklešen s.p. proti Sloveniji, št. 35264/04, z dne 30. novembra 2010.

[2] Zadeva C-254/23 Interzero in drugi z dne 10. julija 2025.

[3] Uradni list RS, št. 44/22, 18/23 – ZDU-1O, 78/23 – ZUNPEOVE, 23/24, 21/25 – ZOPVOOV in 56/25 – PoZ.

[4] Širše Ciril Ribičič: Evropsko pravo človekovih pravic. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 153; Ciril Ribičič: Človekove pravice in ustavna demokracija. Študentska založba, druga izdaja, Ljubljana 2010, str. 109 in nasl.

[5] Uradni list RS št. 71/94 in 40/98.

[6] Uradni list RS št. 40/01.

[7] Uradni list RS št. 74/00.

[8] EKČP ne govori o svobodni gospodarski pobudi, kot to velja za Ustavo in Listino EU o temeljnih pravicah, zato obravnava posege v to pravico kot sestavino varstva lastnine iz 1. člena 1. Protokola k EKČP.

[9] Glej zadevo C-254/23 Interzero in drugi z dne 10. julija 2025, točka 73.

[10] Prav tam, točke 101 in 179–190.

[11] Za več o odnosu med Sodiščem EU in nacionalnimi ustavnimi sodišči glej Winfried Hassemer: Položaj ustavnih sodišč po vključitvi v Evropsko unijo, v: Revus, 3 (2004), str. 33–43.

[12] Primerjaj prav tam, točka 103.

[13] Predlog zakona o varstvu okolja (ZVO-2), EVA 2020-2550-0094, prva obravnava.

O avtorjih:

Ciril Ribičič,
univerzitetni diplomirani pravnik, doktor pravnih znanosti, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, nekdanji ustavni sodnik in dolgoletni član Beneške komisije

Igor Kaučič,
univerzitetni diplomirani pravnik, doktor pravnih znanosti, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in predsednik Društva za ustavno pravo

Rok Dacar,
magister prava, doktor pravnih znanosti, docent na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru