TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se sedaj pravilno glasi:

»Stroški, ki sta jih tožeči stranki dolžni v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki v skladu z II. točko sodbe Okrajnega sodišča v Kranju, P 22/2019-36 z dne 19. 9. 2021, se odmerijo v višini 1.111,80 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.«

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeči stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Izrek sklepa o odmeri višine stroškov na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP je potrebno oblikovati tako, da le-ta ne pomeni samostojnega izvršilnega naslova, temveč zgolj odmero višine in da je sklep o višini stroškov organsko vezan na odločitev o temelju stroškovne obveznosti, ki pa je vsebovana v odločbi o glavni stvari. Če bi tožnici uspeli z izrednimi pravnimi sredstvi, tako oblikovan izrek (kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa) ne more biti samostojen izvršilni naslov, temveč je izpodbijani sklep izvršilni naslov za izterjavo stroškovne obveznosti le v povezavi z odločitvijo o temelju stroškovne obveznosti v odločbi o glavni stvari (sodbi). Mogoče je potegniti vzporednico z izreki, kakršni so bili v uporabi pred novelo ZPP-E v primeru, ko se je pravdni postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine ali s tožbo s predlogom za izdajo plačilnega naloga in je sodišče v sodbi odločilo, ali sklep o izvršbi oziroma plačilni nalog ostane v veljavi ali ne in v kakšnem delu, tako da sta izvršilni naslov tvorila skupaj sodba (v kateri je odločeno o usodi sklepa o izvršbi oziroma plačilnega naloga) in sklep o izvršbi oziroma plačilni nalog.