TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Z odločitvijo delavskega sveta hotelske organizacije, da odpove
gostoljubje gostu, ni kršena z ustavo zajamčena svoboda gibanja in
nastanitve.

V zahtevi za sodno varstvo vložniki navajajo, da je bila z dokončnim
posamičnim aktom nasprotne stranke odločeno, da nimajo pravice do
vstopa v njene javne gostinske in turistične objekte. S sklepom
nasprotne stranke, izdanim brez kakršnegakoli razloga, je bila kršena
njihova ustavna pravica do svobode gibanja in v sklopu tega do
obiskovanja javnih lokalov in turističnih lokalov. Objekti nasprotne
stranke so brez dvoma javni in dostopni vsakemu občanu v okviru
njihovega delovnega časa. Predlagajo, da se pobijani sklep delavskega
sveta nasprotne stranke odpravi.
S sklepom delavskega sveta nasprotne stranke je bilo vložnikom
zahteve za sodno varstvo zaradi neupoštevanja hišnega reda odpovedano
gostoljubje v vseh objektih in lokalih TOZD . Rok izselitve
je bil določen do 15.9.1987, eventualna sklenjena pogodba za
bivanje v AC pa je bila razveljavljena.
V odgovoru na zahtevo nasprotna stranka navaja, da so vložniki
zahteve skupaj s petimi drugimi občani, ki jim je bilo odpovedano
gostoljubje v objektih TOZD, večkrat kršili javni red in mir ter
hišni red, tako da so večkrat morali posredovati delavci UNZ, ki so
tudi sprožili ustrezne postopke pred sodnikom za prekrške. Nadalje
navaja, da je ravnala v skladu z Odlokom o javnem redu in miru in
varstvu pred hrupom v občini Piran (Uradne objave št. 25/85), ki v 6.
členu nalaga odgovornim osebam v gostinskih lokalih dolžnost, da
zagotavljajo vse potrebno za vzdrževanje javnega reda in miru. Pa
tudi Posebne uzance v gostinstvu (Ur.l. SFRJ, št. 69/83), zlasti še
uzance št. 104, 113 in 114 nalagajo gostom obveznost, da se v
gostinskih objektih obnašajo tako, da ne motijo reda in drugih gostov
ter osebja, predvidena pa je tudi možnost, da gostitelj zavrne
postrežbo in prepove gostu muditev v objektu, lahko pa ga tudi
odstrani iz objekta. Nikakor ne gre za kršenje z ustavo zajamčenih
svoboščin in pravic, saj je v njenih objektih dobrodošel vsak gost,
kar pa seveda ne velja za goste, ki kršijo javni red in mir ter hišni
red. Predlaga, da se zahteva za sodno varstvo zavrne.
Zahteva za varstvo z ustavo zajamčenih svoboščin in pravic ni
utemeljena.
Po določbi 66. člena Zakona o upravnih sporih odloča o
zahtevi za varstvo z ustavo zajamčenih svoboščin in pravic,
če je bila takšna svoboščina ali pravica kršena z dokončnim
posamičnim aktom, ni pa zagotovljeno drugačno sodno varstvo,
sodišče, ki je pristojno za upravne spore; pri tem uporablja
smiselno določbe tega zakona.
Sodišče ugotavlja, da z dokončnim aktom nasprotne stranke ni bila
kršena nobena z ustavo zajamčena svoboščina ali pravica vložnikov
zahteve za sodno varstvo, torej tudi ne svoboda gibanja in nastanitve
iz 1. odstavka 224. člena Ustave SR Slovenije. Svoboda gibanja namreč
pomeni pravico občana, da potuje in da se sploh giblje po vsem
ozemlju Jugoslavije brez vsakih omejitev, svoboda nastanitve pa
omogoča, da si občan svobodno izbira svoje stalno ali začasno
bivališče.
Namestitev v hotelu pa ni nikakršna ustavna pravica, pač pa pomeni
civilno pravno razmerje, v katerem gostitelj in gost s sklenitvijo
pogodbe sprejmeta tudi določene obveznosti oziroma uveljavljata
določene pravice. Kakšne so pravice in obveznosti gostitelja in
gosta, urejajo posebne uzance v gostinstvu (Ur.l. SFRJ, št. 69/83).
Tako lahko gostitelj zavrne nadaljno postrežbo in muditev v
gostinskem objektu tistemu gostu, ki se ne obnaša v skladu s temi
uzancami, in ga lahko odstrani iz gostinskega objekta.
Ker torej z dokončnim posamičnim aktom nasprotne stranke niso bile
kršene z ustavo zajamčene svoboščine in pravice vložnikov za sodno
varstvo, je sodišče zahtevo za sodno varstvo zavrnilo ob smiselni
uporabi določbe 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih.